Še
vedno me vse boli in ne zdi se mi, da sem kaj napredovala. Premaknila sem se
morda za kak meter in verjetno imam že veliko zaležnin. Koliko časa že ležim
tu? Če me ni bi vse tako bolelo bi verjetno čutila močno bolečino tam kjer telo
pritiska zaradi gravitacije k tlom in se s tlemi stika na določenih delih. Hladen in mrzel beton. Rame,
komolec, boki, rebra, kolena, gležnji, ... . Zaradi lastne teže, katera pa verjetno le
ni več takšna kot je bila. Pomislim na hrano, kdaj sem nazadnje kaj zaužila. Želodec,
ne čutim ga. Kot bi trajalo že mesece, še več, leta. Ponovno, kot nič
kolikokrat pomislim Nanj in na ostale. Veliko mislim predvsem o Njem. Kje je,
me je pozabil, pa tako lepo sva se imela. Verjetno je to bilo lani ali pa je
preteklo od takrat že nekaj let. Ne vem. Vem le, da je bil eden lepših trenutkov
mojega zavedanja nas Njega, ko mi je predstavil veliko njo, veliko L. Še zdaj jo
čutim, prepričana sem, da tudi On. A pri njem bo vedno nekako abstraktna. Tako
velika in čista je lahko samo takšna, ne more biti zemeljska, ne more biti
telesna, ne umska. Lahko je samo kozmična, samo tako je lahko velika, samo tako
je velika L. Spomnim se na ravnovesje, morda prav zaradi ˝nebolečin˝ telesnega pritiska
k tlom. Ravnovesje zaradi katerega lahko marsikaj presežemo, zaradi katerega
lahko začnemo uživati v neprijetnem. V bistvu ne uživamo v neprijetnem, le-to si
naredimo prijetno. Sprejmemo dano, kakršnokoli je. Tudi takšno razmišljanje je Njegovo.
A pazi, da se ne zapustiš in da kar tako sprejmeš pritiske in neprijetne stvari. Vse naj ima svojo ceno. Brez boja ni zmage. Ne pozabi. Pazi, da
pri tem ne škoduješ drugim, posredno ali neposredno. Izogibaj se takšnim
dejanjem in mislim. Živi in pusti živeti, kako obrabljeno, a še vedno resnično. Poglabljaj
se in razmišljaj, a ne preveč, ne pozabi tudi na druge užitke. Tako mi je govoril,
medtem, ko me je, jo je, je druge poljubljal.
Ravnovesje!
Njegov uvod oziroma predgovor, tega je že skoraj 10 let. Zanimivo kot, da se ni
nič spremenilo. Razen zavedanja nas v Njem.
V
Predgovoru je zapisal:
Vedno sem se nagibal k zlati
sredini, k tisti, ki se kaže kot popolni svet[1],
svet harmoničnih odnosov, prisotnih povsod. Nihanje med dvema skrajnostima pa
je bilo tista nujnost, ki sem jo moral in ki jo še danes včasih komaj krotim,
da se ne lotim stvari na skrajni način. Le-ta pelje h kasnejšemu obžalovanju.
Sčasoma sem spoznal, da se je dobro ustaviti, kadar stvari prehitro potekajo,
oziroma še bolje – jih upočasniti v tolikšni meri, da ostanejo na pravih
smernicah.
[1]
Mitja Peruš v knjigi Biomreže mišljenje
in zavest, govori o gestaltu, vzorcu, ki ustreza ravno ˝idealni, dobri,
popolni˝ stvari ... Govori o odstopanjih stvari, da je idealno prav povprečno.
»˝Kompromisna sredina˝ množice realnih krožnih oblik je ravno idealen krog.«
BIOMREŽE, MIŠLJENJE IN ZAVEST, Mitja Peruš, str. 61, četrti
odstavek, Satjam 2001.
...................... se nadaljuje!
27. 10. 2013
-------------- Georgette
Homme ---------------
