Mojega deda so ubili nacinoalisti v
taborišču na severu, v drugi zemeljski vojni. Dolgo se je držal. Tam je bil
zaprt tri leta. Do konca vojne. Zadnje dneve so ga ubili. A ubili ga niso oni.
Ubil ga je lasten narod, ubili so ga izdajalci med lastnim narodom. V
začetku ofenzive severnega naroda, ki je
zasedel cel kontinent in se širil po svetu kot bolezen, za katero ni zdravila, je šel v ilegalo med takratne partigverilce. S cerkvijo se ni hotel pečati, poznal je njeno zgodovino
in ta se mu je skozi stoletja izkazala kot pokvarjena in koristoljubna. Njeni
pripadniki so pristopili in kolaborirali z nacinoalisti in s fafošisti. Sicer so tudi
v njihovih vrstah bili častni ljudje. A zanj je bilo to preveč. Vojna je kot
politika. Kurba! Le, da je na koncu kljub revščini, ki jo vleče za sabo,
dražja. Tam med partigverilcih je spoznal prave ljudi, požrtvovalne, med njimi so bili
tudi rdeči, ti so novačili ljudi in če kdo ni želel prestopiti k njihovi
partofiji so ga označili za sovražnika. Ded ni želel imeti opravka z njimi, želel
si je svobodo, ne pa novega -izma, ki prinese korist samo določenim. Ker je
znal z ljudmi in je bil zdrave pameti, se mu je nekako posrečilo izognit se sovražnosti
zaradi nečlanstva v partofiji. Prvo leto je nekako šlo dokler ni prišel k
njegovim v četo sosed Janez iz iste vasi. Janez je bil goreč privrženec partofije,
bolj goreč koristoljubnež, ta je v nada ljnih
mesecih poskrbel, da so mojega, najinega, našega deda ujeli nacionalisti in ga kot
kmeta osumljenega izogibanju pristopa k severni vojski, odpeljali v taborišče.
Kdaj drugič kaj več, a povem ti
te kurbe, levi in desni so se spajdašle že pred dvajsetimi leti na pragu deželne
neodvisnosti, deželne osamosvojitve. Takrat so naredili program kako se bodo
jebali med sabo in počasi izmozgavali državo. Seveda so kvazi glavnega svojega
sina odrinili in ta se je kot bivši partofijc zatekel k ta bivšim belim. Tipična
pička izdajalska ti povem, kot tudi ostali. Ampak takšna je večina naroda na
obeh straneh. Zavistne pičke, ki ne privoščijo sreče drugemu. In veš zakaj? Ker
se bojijo. Strah jih je kot še nikoli. Bojijo se upreti, bojijo se povedati na
glas, bojijo se soseda, kaj bo rekel, če ..., bojijo se lastne sence, da jih ne
bo prehitela in spotaknila, v glavnem bojijo se in prestrašeni so. Prišlo je
tako daleč, da so od samega strahu v krču.
Jebeš podeljeno Nobelovo nagrado
za mir kontinentalni uniji katere del smo. Sistem, ki pripelje narod do takega
dejanja ni sistem, ki si ga želimo. Takšen sistem je malemu človeku sovražen.˝
je zaključil, pljunil v stran ter pomignil natakarju, ki ga je zaradi pljunka
postrani pogledal. Plačal tretje pivo, poravnal tudi za četrtega, ki si ga je
vzel za naprej, stopil ven in z zadovoljnim nasmeškom gledal rezultat svojega
govora iz prejšnjega dneva. Sicer sem sama sprva mislila, da bo množica pobila
njega, naju, nas.
Zavila sva v temačnejši predel,
poklicala sem ga pred vhodom v ulico, a me ni slišal. Želela sem mu reči, da
sem na vogalih opazila nekaj tistih v črnem, običajnih, kakor neopaznih. Bil je prehiter ali pa jaz prepočasna. Še predenj sva prišla do konca prehoda naju
je nekaj zadelo od zgoraj tako močno po glavi, da se nam je sam še stemnilo.
07. 11. 2013
-------------- Georgette Homme
---------------
