Pesem III. del .... Tesla VI. del

Tesla je želela sedeti zadaj. ˝Prav,˝ sem ji odvrnila. Čudno mi je bilo, da se je dejansko vsedla za menoj, tako, da je nisem niti dobro videla v vzratnem ogledalu. Odpeljali sva se po poti po kateri sem prišla. Bila je že trda tema in mesečina je v temi osvetljevala gladko površino rečnega toka. Še vedno zelo mirno. Tudi noč je bila mirna. Reka pa kot črno olje počasna, lena, gosta, se je zlivala po gubi najbolj revne pokrajine v deželi. Nisva veliko govorili, prav jedrnat je bil najin pogovor, veliko sva si imeli za povedati pa nama je obema vse skupaj uspelo povedati v nekaj stavkih. Ko zadnjih deset let spraviš v deset stavkov. Sicer dolgih, vendar deset.

Peljeva se že proti severovzhodu dežele kamor je želela, ko me naenkrat prosi: ˝Tu ustavi!˝ ˝Tu ni ničesar,˝ ji rečem: ˝Je samo ravnica in nekaj gozdičkov med griči na eni strani in višjimi hribi na drugi.˝

˝Da, tu je˝ mi reče: ˝tu ustavi.˝

Ustavim, jo pogledam, skrivnostno se mi nasmehne, kot bi zagledala Njegov nasmeh, čisto podoben. Včasih mu je govorila midva sva kot brat in sestra. Ti si tisti brat, ki sem ga vedno želela in on ji je odgovoril, verjetno si ti tista sestra, katero sem vedno pogrešal.

...................... se nadaljuje!

10.09. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Pesem III. del .... Tesla V. del

V tisti slabi uri, ko sem jo čakala med tem, ko je iskala tiste neke ljudi, ki morda niti niso tu, sem se nagledala ljudi okoli mene, njihovih obrazov in postav, kako so bili oblečeni in kako so se obnašali. Vsi po vrsti že opiti so delovali prav smešno, še bolj kot Joško. Nekaj si je pa le pridobil z nami. Ni tako smešen, čeprav za mesto še vedno preveč kmetavzarski. No to so težke in žaljive besede, glede na to, da največ, kmetavzov živi verjetno prav v glavnem mestu. Če ne drugega se ti zarukanci vozijo tja delat. Nekateri žal tudi tam ostanejo imajo otroke, ki so ... dovolj o tem je že Joško pred časom. Res je niso vsi takšni, je pa večina. Preveč preprost, bo prava beseda za Joška in preprosti so tudi ti tu. Verjetno imajo čisto drugačno življenje, z drugimi cilji in željami. Morda veliko bolj preprostimi. ˝Greva!˝ me preseneti iz strani. Šla sva ven mimo znanega obraza, visoko čelo, štrleči lasje očala in kozja bradica. Trostruni basist. Pogledava se in prepoznava, oči tako znane, svetlomodrozelenosive. Grem naprej se še ozrem, on gleda za mano malce začuden kot sem bila tudi sama. Ga poznam.

˝O karavan, je rekla. Vedno je imel karavane. Spomnim se še tistega pred tem.˝

˝Nicoleta,˝ sem jo popravila. ˝Ta avto je Nicoleta.˝ Postrani me je pogledala. Nasmehnila se je in dodala: ˝Vedno je dajal dragim predmetom imena.˝

˝Res je in še vedno verjame, da ti tako lažje in dlje služijo saj ravnaš z njimi kot z najdražjimi.˝ sem dodala.

...................... se nadaljuje!

10.09. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------