Zvezde

Tvoje so. Podarim ti vse, ji je zašepetal medtem, ko sem jaz imela v glavi refren zavaljene sexipilne bajsike, katere glasbo smo poslušali na poti do zvezd. Všeč mi je, zelo so trdi in surovi, malo ljubezensko neizpeti, malo ljubezenskega trpljenja, malo drame. Na glasbo mislim in njene iskrene izvajalce. On pa izgubljen med dvema strastema. Ne bo se odločil, pustil bo času naj opravi to zanj trenutno nerešljivo situacijo. Verjetno bodo drugi, ki so prav tako vpleteni. On bo raje trpel. Moj Drama Queen. Verjetno se s tem utrjuje. Verjetno gre s tem preko vseh problemov, zlorab, izrab, izkoriščanj. Kadar je tako in kadar je zelo hudo hodimo skupaj z istim tempom, z istim korakom, tudi dolžina koraka je enaka, kljub temu pa smo sposobni še vedno reagirati na situacije vsak po svoje tako kot želi On. Jaz sem še vedno rožica, ki te boža in narahlo poljublja, in Joško je še vedno nekdo, ki ti brez premisleka lahko razbije gobec.

23.06.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

Potop v Njegove misli

Jaz sem za drink. Okoli mene ni nihče zbolel. Verjetno nisem kužen, razen, če so tisti meni podobni bolj odprti za razne klice.

Z veseljem bi šel do konca, pa se bojimo, da ne bomo dolgo zdržali, se bo še malo mučil in podaljšal trpljenje, drugače se je že odločil tako, da se spogleduje s Špico, Glorijo kurb dobesedno in malo razstavico zvečer na vrtu državnih likovnih umetnikov, pred drinkom. Mogoče bo šel jutri zjutraj tečt, ko bo še hladno, če bo šel v vročini bo prehitro vsega konec. Potem bo pokosil travo okoli hiše, nabral rože za v vazo na sosedovem travniku, še prej pa nahranil njegovega psa, ki k sreči ni Georgev Blackdog. Po košnji bo prebelil fasado, pojedel kosilo ter se zamislil nad prelepim življenjem. Stuširal se bo in gol legel na teraso, kjer bo v pesmi ptic, ki niso trnovke so pa mogoče s trnovga in spremljavi čričkov ter posut s prelepimi pikastimi lisami sanjal o drugačnem življenju. V roki bo držal srebrn kolt 9mm. Zraven bo imel hladno pivo 3,3 dcl.

V sanjah bo to življenje težje, brez prijateljev in polno zlorab in nasilja, ki ga živijo drugod po svetu. Prebudil se bo in se zahvaljeval za ta mali košček zemlje in teh nekaj prijateljev, ki mu stojijo ob strani. Zahvaljeval se bo življenju za voljo, ki mu jo daje. Za voljo iti do konca. Zahvaljeval se bo za vid, sluh, voh, tip in okus, s katerimi ga lahko spoznavam in občujem z njim. S katerimi lahko vidim vse grozote in lepote okoli nas. Zahvalil se mu bo, ker nam je dal možnost, da lahko gledamo vse to tudi tam kjer nas ni. Zahvalil se mu bo, ker nam je dovolil narediti informacijski svet s katerim se dan za dnem borimo ga prepoznati in uporabljati ter se slepimo, da ga imamo pod kontrolo. Zahvalil se mu bo za kapitalizem.

Vstal bo, pospravil srebrni kolt 9mm v lepo izrezljano temnorjavo škatlo, katera se odpira iz strani, nenavadno darilo od prijatelja z daljnega vzhoda. Škatla je znotraj obarvana rdeče, je žametna na otip in ni iz žameta. Posebna. Sprehodil se bo do ograje, se naslonil nanjo, pogledal čez previs, zajel globoko do zadnje sape prijeten popoldanski zrak in počasi izdihnil do konca, da ne bo v meni ostalo čisto nič, to bo ponovil, dokler se mi ne bo pridružila od zadaj ona, tista, ki se mi pridruži vsak popoldan na teresi. Prav tako bo gola in njena postava, ki ni več tako mladostna pa še vedno kar čvrsta se bo privila k mojemu lisasto pikastemu telesu. Zašepetala mi bo, da je cel dan mislila name in na ta trenutek. Polizala mu bo uho, ON se bo obrnil, skoraj nasmehnil in jo poljubil. Poljub bo kot iz ljubezni, takšen kot ga imam najraje, sočen, rahlo vlažen, čuten, željan in pripadajoč. Pogledal bo v njene posebne oči, takšnih nisem še nikoli videla. Edinstvene samo njene. Pridružila se mi bo pri pogledu čez previs, rekel ji bo: ˝Veš, ... !?˝ Odgovorila mi bo: ˝Vem, ... ˝. Še en pogled od blizu, te oči in pognala se bova v globino. Prijetno naju bo streslo, voda se bo zlila in oblila naju bo ob najini svileni zunanjosti, ne bova šla po zrak temveč bova nadaljevala v globino jezera, ki ni velik je pa globok 64 m. Spodaj je temno in blatno, nič se ne vidi. Tam na meji kjer je še količkaj svetlobe, ki v spreminjajočih se sekajočih valovanjih prodira do mesta, se bova gledala in dotikala. Tam doli je svet drugačen, tam doli se lahko samo zahvališ za mir, ki ga imaš možnost doživeti vsak dan v najinem času.

15.06.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

Voda

˝Kakšna je voda?˝ jo je vprašal medtem, ko je opazoval spet enega tistih trenutkov, ko se noč poslavlja in dan pojavlja. In vse to nad njim. Ležal je in skoraj spal. Med budnostjo in snom. Pravkar se je dvignila iz nje po stopnicah, zavita v brisačo in z mokrimi lasmi.

˝Prijetna zelo.˝ mu odgovori.

Zamislil se je. Kot je bilo verjetno prijetno scanje iz stopnic v morje malo prej danes spoznanega fanta.

¨Me bo zeblo, če zaplavam?˝

˝Ne bo.˝

˝Greš zraven z mano?˝

Namenila mu je ocenjujoč pogled, potem privolila. Zaplavala sta medtem, ko je smeh Robidnice v ozadju naznanjal, da zelo uživa v tangu s prijateljem v vodi do kolen.

Plavata in se z rokami skoraj dotakneta vsakokrat, ko zamahneta. Plavamo in razmišljamo o tem, kje smo v zadnje pol leta pristali. O tem, da se nam zdi, kot bi bilo pred nami ponovno vstajenje nas. Že zdaj? Ali ni to ponavadi ob istem času vsako leto. Plavamo naprej in morje ni več tako pomirjeno. Dekle, ki nas spremlja izjavi, da ima dovolj in da gre nazaj, ker sva se že kar dosti oddaljila od obale. On pa plava naprej, kot bi si želel priti na drugo stran velikega zaliva še večjega morja. Daleč je že in še vedno razmišlja, o občutkih, ki ga spremljajo v življenju. Kako so povečini v osnovi vsi isti in so bili zares doživeti, prvinski in zanimivi samo prvič, ko jih je občutil, potem so se ponavljali vedno isti z drugimi ljudmi, v drugačnih situacijah in v različnih okoljih. Začel se je zavedati, da na nek način je tako že doživel skoraj vse. Le enega občutka ne. Ne, dveh še ne. Rojstvo in smrti lastnega otroka. Drugega si ne želiš tako močno, kot si prvega želiš. Lahko bi rekla, potem ju ne rabim. Ne!

Plavamo in razmišljamo o njej, o ljubezni do nje in nje nove. Je vredno? Ko pa je lepota ljubezni kot čista abstrakcija, naša predstava o njej pa samo privid, ki ga tako radi gledamo, ki mu z velikim veseljem dovoljujemo, da nas zaslepi.

Mir in tako daleč od obale, tako sam, tam na obzorju ni več videti morja ne neba, sta zlita v eno. Ob tem primernem vetru in valovih, ki te pozibavajo se je počutil prijetno. Jaz ne, nisem vedela, kaj misli. Na momente sem pomislila, je to naš konec. Tako odtujen plava na odprto.

Joško se je oglasil: ˝Ej, kam greš, plavaš na odprto, se ti je čist odpel. Ponos naroda je v drugo smer. Tam je kopno, tam je rešitev, tam se ljudje počutijo varne.˝

˝EJ KRETEN, KAM GREŠ!˝ se je že drl nanj.

˝USEKAL TE BOM, DA TI NE BO NIČ JASNO! EEJ!˝

Usekal ga je, pa brez rezultata, tudi čutil ga ni. Ne moremo vplivati nanj. Sama se z njim pozibavam, George lebdi nad vodo in se igra z metuljem, ki priletel je mimo, tako daleč od obale. Lažje mu je, ker ga nosi veter. Obute ima Getta Grip, da si ne zmoči nog. Smešno, pa tako rad ima vlago.

Med opazovanjem Georga, pozabim na Joška, ki je še nekaj tulil za našim hrbtom, potem pa vzdihnil in se v tehniki kravla napotil proti obali, proti simbolu naroda. Zaključil je v smislu, umrite, če tako želite.

Plaval je naprej, rahlo utrujen, lačen in žejen. Pa toliko vode okoli. Prste na rokah smo imeli že čisto zgubane in naša usta so bila vijolčna. Vijolčna usta, pomislim na visoko prijateljico. Začela sem se zavedati kaj izgubljam, kaj beži stran od mene, z našim oddaljevanjem od obale. Nočem tega izgubiti. Ljubezen!

Vem ne bo me slišal. Vseeno močno razmišljam o vrnitvi. Pogledam na obalo daleč stran se je zbralo veliko ljudi, ki mahajo. Obrne se in pomaha nazaj. Nasmehne se. Uleže se na hrbet, nekaj minut tako leži. Obrne se in zajame zrak. Se potopi, počasi ga spušča in se potaplja, prijetno mu je, pokajoči zvok mehurčkov, vedno manj svetlobe, čeprav jo obožuje. Še  minuto, dve, še par trenutkov.

Kako globoko je?, se vprašam. George še kar nad gladino. Tako razdeljeni že dolgo nismo bili.

V belini je in jaz nisem z njim, ostali smo zunaj. Kot v mleku, pa vendar redko kot zrak. Lepo je, čisto. Čutim, vidim, a nisem tam, nisem z njim.

Leži, roka ga boža po laseh in mehka vlažna usta ljubkujejo naša. Kapljice, ki padajo po obrazu. Dež, slano, solze nekoga, nje, ki se je zbala, da nas bo izgubila. Pomoč, od kod, kdaj, zakaj? So bili delfini?

Nič več smeha, le nasmeh odtujenega Njega, ki videl je drugo stran, brez nas.

03.06.2012

-------------- Georgette Homme ---------------