Kot revolucija XII. del

Mojega deda so ubili nacinoalisti v taborišču na severu, v drugi zemeljski vojni. Dolgo se je držal. Tam je bil zaprt tri leta. Do konca vojne. Zadnje dneve so ga ubili. A ubili ga niso oni. Ubil ga je lasten narod, ubili so ga izdajalci med lastnim narodom. V začetku  ofenzive severnega naroda, ki je zasedel cel kontinent in se širil po svetu kot bolezen, za katero ni zdravila,  je šel v ilegalo med takratne partigverilce. S cerkvijo se ni hotel pečati, poznal je njeno zgodovino in ta se mu je skozi stoletja izkazala kot pokvarjena in koristoljubna. Njeni pripadniki so pristopili in kolaborirali z nacinoalisti in s fafošisti. Sicer so tudi v njihovih vrstah bili častni ljudje. A zanj je bilo to preveč. Vojna je kot politika. Kurba! Le, da je na koncu kljub revščini, ki jo vleče za sabo, dražja. Tam med partigverilcih je spoznal prave ljudi, požrtvovalne, med njimi so bili tudi rdeči, ti so novačili ljudi in če kdo ni želel prestopiti k njihovi partofiji so ga označili za sovražnika. Ded ni želel imeti opravka z njimi, želel si je svobodo, ne pa novega -izma, ki prinese korist samo določenim. Ker je znal z ljudmi in je bil zdrave pameti, se mu je nekako posrečilo izognit se sovražnosti zaradi nečlanstva v partofiji. Prvo leto je nekako šlo dokler ni prišel k njegovim v četo sosed Janez iz iste vasi. Janez je bil goreč privrženec partofije, bolj goreč koristoljubnež, ta je v nadaljnih mesecih poskrbel, da so mojega, najinega, našega deda ujeli nacionalisti in ga kot kmeta osumljenega izogibanju pristopa k severni vojski, odpeljali v taborišče.

Kdaj drugič kaj več, a povem ti te kurbe, levi in desni so se spajdašle že pred dvajsetimi leti na pragu deželne neodvisnosti, deželne osamosvojitve. Takrat so naredili program kako se bodo jebali med sabo in počasi izmozgavali državo. Seveda so kvazi glavnega svojega sina odrinili in ta se je kot bivši partofijc zatekel k ta bivšim belim. Tipična pička izdajalska ti povem, kot tudi ostali. Ampak takšna je večina naroda na obeh straneh. Zavistne pičke, ki ne privoščijo sreče drugemu. In veš zakaj? Ker se bojijo. Strah jih je kot še nikoli. Bojijo se upreti, bojijo se povedati na glas, bojijo se soseda, kaj bo rekel, če ..., bojijo se lastne sence, da jih ne bo prehitela in spotaknila, v glavnem bojijo se in prestrašeni so. Prišlo je tako daleč, da so od samega strahu v krču.

Jebeš podeljeno Nobelovo nagrado za mir kontinentalni uniji katere del smo. Sistem, ki pripelje narod do takega dejanja ni sistem, ki si ga želimo. Takšen sistem je malemu človeku sovražen.˝ je zaključil, pljunil v stran ter pomignil natakarju, ki ga je zaradi pljunka postrani pogledal. Plačal tretje pivo, poravnal tudi za četrtega, ki si ga je vzel za naprej, stopil ven in z zadovoljnim nasmeškom gledal rezultat svojega govora iz prejšnjega dneva. Sicer sem sama sprva mislila, da bo množica pobila njega, naju, nas.

Zavila sva v temačnejši predel, poklicala sem ga pred vhodom v ulico, a me ni slišal. Želela sem mu reči, da sem na vogalih opazila nekaj tistih v črnem, običajnih, kakor neopaznih. Bil je prehiter ali pa jaz prepočasna. Še predenj sva prišla do konca prehoda naju je nekaj zadelo od zgoraj tako močno po glavi, da se nam je sam še stemnilo.

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------