Vsakokrat ko se kolikor toliko zavem in imam dovolj moči, da vsaj odprem oči, gledam v tisto
podobo, izmučeno, razkrečeno ležečo, popolnoma uničeno deluje. Tam je in čisto
tiho je, dihanje prihaja od tistega, ki ji dela zlo. Je sploh še živa?
Sama
sem zdaj privezana na strop. Visim in zebe me še bolj kot prej. Dregetam, brez
strahu sem, ničesar ni, nekako prazna sem in vendar polna spominov in občutkov.
Visim in glava mi leži na prsih na katerih opazim ožganine. S topalom se nekako
držim in trudim držati ravnotežje na deski katera je postavljena tako, da je
postavljena na manjši površini zaradi katere težko obdržim ravnotežje. Trudim
se ne nagibati levo ali desno stati pri miru a kaj ko sem tako utrujena, da bi
najraje legla. Noge se mi tresejo hkrati pa minute trajajo cele ure, ko se
poskušam uravnoteženo držati na majhni komaj za dlan veliki površini. Misli na
kaj prijetnega, poskušaj lebdeti s pomočjo tavanja v preteklosti, sedanjosti
ali prihodnosti, pomešaj trenutke in želje, poslušaj lastno bitje srca, ustvari
si ritem kot pri teku, pusti naj te odpelje si govorim. Ponavljam si naj te
odpelje tako dolgo, da si ustvarim ponavljajoči ritem. Naj bo to moja mantra.
Naj te odpelje, naj te odpelje, naj te odpelje, naj te odpelje, naj te odpelje,
naj te odpelje, naj te odpelje, ... .
Končno ...
13. 01. 2014
-------------- Georgette Homme ---------------
... Tesla.
Rojstnodnevno
povabilo je preskočil, čeprav mu je njim bilo naslednji dan žal. Danes je bil
len in pomagala mu je boljša slikarska polovica še z zelenimi substancami.
Joško je želel iti na pivo, Njemu ni bilo do tega. Jaz sem si želela nekaj
kulturnega. Nekaj časa sem tiho čakala kaj bo iz naše sobote, ki jo vedno težko
pričakujemo. Nič ni bilo in ko je že vse skupaj kazalo h koncu na kavču, sem se
odločila. Spomnila sem se, da sem danes opazila, da ima njegova dolgoletna
prijateljica, bila mu je celo kot sestra ali pa on njej kot brat, koncert blizu
mesta od koder je Joško. Osrednja dežela, z reko, ki se zagrize v sotesko ne
pretirano, pa še vedno dovolj, da te stisne in da pomisliš na depresivno
okolje. Tam so bili doma rudarji, tam so doma najtrši državljani naše dežele.
Mimogrede ti razbijejo gobec. Kot Joško. Tam v tistem mestu je imela koncert in
jaz sem si jo želela videti. Jaz sem jo vedno imela blazno rada. On kot vedno
ljubeč, a le prevečkrat hladen sebičnež, ki misli samo nase ji je na koncu
obrnil hrbet. Pod vplivom takrat njegove žene, ki nosila je ime po tujki.
Nikoli mi ni bila všeč. Preveč posesivna zame in zanj. 10 let je bil z njo tudi
jaz le, da sem se vmes včasih na njegovo nesrečo pozabavala.
...................... se nadaljuje!
10.09. 2013
-------------- Georgette
Homme ---------------
