O meni

Moja fotografija
Ko sem spoznala samo sebe v Njem, sem se prepoznala v tebi. Sem kronistka, ki spremlja in opisuje naše življenje v Njem in z Njim. Dogodki, ki so opisani v mojih dnevnikih so doživljanje sveta, ki ga opazujem iz notranjosti Njega. Zapisujem naše dojemanje in doživljanje okolice ter Njegove misli, v katere sem vtkana tudi sama. Zapisujem kar je resnično in kar je vzporedno z resnico. Nekateri dogodki so popolnoma izmišljeni ljubezenski, drugi resnično zločinski, tretji prijetno nasilni, vse skupaj pa s pridihom erotike prepletam v neskončnost. Z Njegovo pomočjo pletem dramo. Ne verjamem v absolutno resnico. Za mene obstaja več resnic. Jaz zapisujem. On to živi.

petek, 16. maj 2014

Pesem III. del .... Tesla I. del

Vsakokrat ko se kolikor toliko zavem in imam dovolj moči, da vsaj odprem oči, gledam v tisto podobo, izmučeno, razkrečeno ležečo, popolnoma uničeno deluje. Tam je in čisto tiho je, dihanje prihaja od tistega, ki ji dela zlo. Je sploh še živa?
Sama sem zdaj privezana na strop. Visim in zebe me še bolj kot prej. Dregetam, brez strahu sem, ničesar ni, nekako prazna sem in vendar polna spominov in občutkov. Visim in glava mi leži na prsih na katerih opazim ožganine. S topalom se nekako držim in trudim držati ravnotežje na deski katera je postavljena tako, da je postavljena na manjši površini zaradi katere težko obdržim ravnotežje. Trudim se ne nagibati levo ali desno stati pri miru a kaj ko sem tako utrujena, da bi najraje legla. Noge se mi tresejo hkrati pa minute trajajo cele ure, ko se poskušam uravnoteženo držati na majhni komaj za dlan veliki površini. Misli na kaj prijetnega, poskušaj lebdeti s pomočjo tavanja v preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti, pomešaj trenutke in želje, poslušaj lastno bitje srca, ustvari si ritem kot pri teku, pusti naj te odpelje si govorim. Ponavljam si naj te odpelje tako dolgo, da si ustvarim ponavljajoči ritem. Naj bo to moja mantra. Naj te odpelje, naj te odpelje, naj te odpelje, naj te odpelje, naj te odpelje, naj te odpelje, naj te odpelje, ... .

Končno ...

13. 01. 2014
-------------- Georgette Homme ---------------

 ... Tesla.



Rojstnodnevno povabilo je preskočil, čeprav mu je njim bilo naslednji dan žal. Danes je bil len in pomagala mu je boljša slikarska polovica še z zelenimi substancami. Joško je želel iti na pivo, Njemu ni bilo do tega. Jaz sem si želela nekaj kulturnega. Nekaj časa sem tiho čakala kaj bo iz naše sobote, ki jo vedno težko pričakujemo. Nič ni bilo in ko je že vse skupaj kazalo h koncu na kavču, sem se odločila. Spomnila sem se, da sem danes opazila, da ima njegova dolgoletna prijateljica, bila mu je celo kot sestra ali pa on njej kot brat, koncert blizu mesta od koder je Joško. Osrednja dežela, z reko, ki se zagrize v sotesko ne pretirano, pa še vedno dovolj, da te stisne in da pomisliš na depresivno okolje. Tam so bili doma rudarji, tam so doma najtrši državljani naše dežele. Mimogrede ti razbijejo gobec. Kot Joško. Tam v tistem mestu je imela koncert in jaz sem si jo želela videti. Jaz sem jo vedno imela blazno rada. On kot vedno ljubeč, a le prevečkrat hladen sebičnež, ki misli samo nase ji je na koncu obrnil hrbet. Pod vplivom takrat njegove žene, ki nosila je ime po tujki. Nikoli mi ni bila všeč. Preveč posesivna zame in zanj. 10 let je bil z njo tudi jaz le, da sem se vmes včasih na njegovo nesrečo pozabavala. 


...................... se nadaljuje!

10.09. 2013
-------------- Georgette Homme ---------------

Ni komentarjev:

Objavite komentar