O meni

Moja fotografija
Ko sem spoznala samo sebe v Njem, sem se prepoznala v tebi. Sem kronistka, ki spremlja in opisuje naše življenje v Njem in z Njim. Dogodki, ki so opisani v mojih dnevnikih so doživljanje sveta, ki ga opazujem iz notranjosti Njega. Zapisujem naše dojemanje in doživljanje okolice ter Njegove misli, v katere sem vtkana tudi sama. Zapisujem kar je resnično in kar je vzporedno z resnico. Nekateri dogodki so popolnoma izmišljeni ljubezenski, drugi resnično zločinski, tretji prijetno nasilni, vse skupaj pa s pridihom erotike prepletam v neskončnost. Z Njegovo pomočjo pletem dramo. Ne verjamem v absolutno resnico. Za mene obstaja več resnic. Jaz zapisujem. On to živi.

nedelja, 25. marec 2012

bosa Georgette (Getta Grip)

Obul je čevlje, nove ˝Getta grip˝ si je kupil. Takšne, z zaščitno kovinsko bulo spredaj. Stare je zavrgel, ko mu je bilo 29 let. Bili so zelo zmahani. 13 let so zdržali.
Danes so me zato bolele noge.

Moje nežne nožice, katere sem morala zvečer zmasirati v banji. Polni pene, v vroči vodi, ne topli, ampak vroči. Tisti na meji, da se ne popariš, tisti, ki te sprosti in prisili v mižanje in tavanje po neskončnih prostranstvih miselnega toka. Takšno kopel sem si privoščila. In privoščila sem si še izbiro misli, izbiro potovanja po spominih. Težko je bilo izbirati, ker so spomini preskakovali iz enega v drugega in slike dogodkov so se s tako naglico odvijale, da nikakor nisem prišla do prave odločitve. Pustila sem jih, naj nekaj časa divjajo ter jih rahlo potisnila v ozadje, sama pa sem se posvetila svojim nožicam. Saj niso tako majhne, prav dolge so in ljubke. Stopala so ljubka, ne premajhna, ravno prav velika za takšno punco, kot sem jaz. Skladna z mojo postavo. Obožujem skladnost.
Nožice, najprej prsti, mezinček, masiram ga. Prav vzburjajoče žgečkljivo je. Raje bi videla, da to počne kdo drug. On ali Ona, vseeno mi je. Preselim se na ostale. Hi, hi,  prijetno in žgečkljivo je. Uživam, z vsemi prsti se kot s pestjo primem za podplat in stiskam. Sedim na pol zunaj, zaradi hlada me oblije kurja polt in  prsa mi otrdijo. Niso trda, čvrsta in nabrekla so, in bradavici mi štrlita kot kakšni najstnici, ki se je včeraj začela zavedati lastne pohote. Nadaljujem, čeprav me nabreklost mojih bradavic ponese v končno izbrano misel. Ne misel, spomin na moje prvo srečanje z drugo.
Bila sva iste starosti. Lahko bi rekla mladi, če ne skoraj premladi. Zaključevali smo pol-letje enega od zadnjih razredov prve šole. Če sem natančna, smo bili trije. Vsi trije neizkušeni, na prvih korakih ljubezni, vse kar smo vedeli o nas samih, o vzburjanju in seksu, je bilo izobraževanje na podlagi nekaj izmaknjenih erotičnih revij in porno videokaset našim staršem. Teoretično hladne učne ure o spolni vzgoji in učenje o človeku pri biologiji. Vse skupaj predstavljeno tako, da te mine. Bolj malo ljubezenske naslade, hladna predstavitev in več, veliko več nabijanja. Dolgčas. Nobene romantike, nobene fantazije. Kot, da bi te želeli odvrniti od vse lepote vzburjanja, ljubkovanja, sočnosti naslade, vlažnosti, dotikov, nežnih in manj nežnih, žgečkljivih in vzburjajočih. Nobene razlage o lepoti telesa, gladkosti kože, ... . Skoraj jim je uspelo nas odvrniti. Pa vendar.
Punce je že dobro razganjalo in so se obračale po luštnih fantih v razredu in seveda po starejših, saj so leti dozorevali kasneje, a v pravem času za mlajše. On malo počasnejši v razvoju, kot je bilo za fante istih let normalno, ni niti opazil, da ga med predavanjem ves čas poželjivo gleda sošolka, ki pa ni bila ena izmed lepotic. Bila pa je pri svojih letih veliko bolj obdarjena od drugih. Da, ko je On še sramežljivo ga vlekel gor in dol pod rjuho z mozolji na čelu, se je ta sošolka razvila že v pravo žensko. In zavedala se je tega tako dobro kot jaz, zato sem ji pomižiknila in se ji nasmehnila. Odzvala se je z nasmeškom. Vzburilo in zaščemelo me je, tam spodaj, kjer pravkar čutim toploto. Še zdaj, tudi njene roke. Rekla sem mu, če ne boš ti, bom definitivno jaz in ti ˝oljarna˝ boš definitivno zraven.
Mimogrede, beseda ˝definitivno˝ se je kasneje v dobrem letu in pol na veliko začela zlorabljati in postavljati za vsak odgovor in mašilo pred, po in med besedičenjem. Delovalo je tako učeno. Prva tujka, ki si se je naučil, je bila definitivno definitivno. Razvila se je v sredinski šoli, ki je veljala za nekaj več in je nosila ime po poljih.

Napišem ji listek, da se sračava po pouku spodaj pod šolskimi stopnicami, kjer smo imeli garderobe. Ne bo se nama treba kaj dosti iskati, saj smo ob koncu pouka vedno odšli tja, kjer smo se oblačili in preobuli. Nasmehne se, ko prebere kratko sporočilo, zardi, pomežikne in rahlo prikima. On postane živčen, kaj ji bo rekel, meni pa je bilo čisto vseeno in sem samo še razmišljala o dotikih in poljubih.

Garderoba, ura nekje popoldan, dan, ki se že skoraj preveša v večer. Temno je zaradi slabega vremena z nizko oblačnostjo prekritega mesta in letnega časa.
Ni je. Čakava. Vsedeva se na klop, ki je postavljena tako, da iz obeh strani tvori sedala in vešalke za oblačila. On grize nohte, jaz mirujem. Premišljujeva. Se je ustrašila. Na tvojo srečo, mu rečem. Si živčen, a.
Nasloniva se na steno in položiva roko na naslonjalo. Nekaj se dotakne najinih rok. Odzoveva se božanju. Najprej po prstih, potem višje proti komolcu. Zagledava njen obraz v mračni svetlobi kako počasi izginja v še zadnji svetlosti. Luč dela, a je ne prižgemo. Primeva jo za rame in ona naju za pas. Poljubimo se, kratko in večkrat. On pomisli kaj mora narediti za dolgi poljub, ko mu v istem hipu ona potisne jezik v usta, narahlo, odzove se in ji ga s prepletajočim jezikom vrne. Poljubljamo se večkrat ter se poigravamo z jeziki, vmes pa občutimo vse tisto, kar nam je bilo do tega trenutka tuje in nam je bilo še tisti trenutek polno novih spoznanj in občutkov. Prime za roko in si jo ponese k prsim. Masirava jih. Najprej nežno potem močneje. Začela sva hiteti. On je hitel, jaz sem ga zadrževala. Naj traja, sem mu tiho prigovarjala. Njene bradavice nabrekle. Prime drugo roko ter jo ponese k mednožju. Prime za roko in jo pritisne nanj. Občutiva vročino in kot utrip. Rahlo zavzdihne. Še vedno se poljubljamo, masirava ji prsa in pritiskava na njeno muco. Odpneva ji gumb na hlačnicah in zadrgo ter ji greva z roko za hlačke čez gozdiček rahlo orošenih dlak, do njene mlade. Pritiskava in masirava, poljubljava, dokler ga ne prime tam spodaj za njegovo nabreklino. Ustraši se in izmakne. Pogleda ga, polna zaupanja v očeh ga nežno poboža po njegovi bradavici in poljubi na še neporaščeno mladostno telo. Zaveva se, da sva do pasu gola. Tudi ona je. Hlače mu potegne do kolen in ga začne ljubkovati tam, kjer izvira njegova nerodnost, tam kjer je leglo sramežljivosti in bo kasneje ponosa. Nekajkrat nama ga podrka, poljublja mu ud, ga da v usta, On miži od ugodja, glavo obrne navzgor in globoko izdihne. Končno se sprosti, tudi sama se predajam užitku. Sleče se in uleže ter naju privije k sebi. Namesti ga pred svojo. Ozko je in rahlo boleče za oba. Zaječimo, ponovno in še enkrat. Vedno bolj prijetno je, vrtenje z boki in ona, ki se odziva, kot bi to že večkrat počela. Ritem narašča in vedno znova in znova se zvijamo in vzdihujemo večglasno in verjetno preglasno, dokler ... .
Dokler, se ne prižge luč. Na hitro vstanemo in zagledamo učiteljico, ki je prišla pogledat kaj se dogaja pod stopnicami. Slišala nas je in zalotila. Tam smo stali, On še z otrdelim, ko se ona zgane in začne oblačiti. On pa poln presenečenja stoji in gleda v učiteljico, ki mu je bila vedno všeč in ga je bilo sram, da ga je zalotila. Občutek kot bi jo prevaral. Strogo ga je pogledala, a vseeno se mu je zazdelo, da z nekakšnim odobravanjem. Tiho je zapustila kraj najine prve ljubezenske izkušnje. Še vedno gol in z otrdelim se je obrnil k sošolki. Ni je več bilo.
Naslednji dan je bil v šoli sprejet kot pravi ˝jack˝. Punce so nama mižikale, sošolcem ni bilo nič jasno in učiteljica ga je skrivoma gledala kot junaka.

Z mislijo na vlažni gozdiček rahlo orošenih dlak me poplje do vrhunca v banji. Kje so tiste muce, prave muce, si rečem, vlažne in gozdnate, posejane s kratko pristriženimi dlakami, ki delujejo kot mlade mucke, takšne, ki so se začele šele razvijati in spoznavati svet naslade in pohote, ne pa te sedanje pobrite do onemoglosti, da se kreator njihovega zadovoljstva vedno vpraša s kom je. Z žensko ali premlado muco? In potem imamo, kot bi rekla najina prijateljica: pedofilsko otožen je ta svet.

Odločila sem se. Danes si je ne bom pobrila. Začela bom negovati svoj gozdiček in prepričana sem, da mi bodo sledile. Ker je tako drugače. Ker je retro. Retro pička. Spodnja meja 5mm in zgornja 15 mm. No ja, če so navite?!


Upss, moji čevlji ...

Prvi občutek, kot v pancarjih. Hvaležna sem mu, da jih ni zavezal do desete luknje in je ostal na peti. George se je takoj zagledal vanje in privlekel na plano krtačo za poliranje, pa sintetično pasto, črno, živalskih ne prenese. Zloščil jih bo, da se bodo svetile tudi v temi, si je verjetno mislil. Že se je sklonil in še predno je naredil prvi zamah, ga je Joško že potisnil nazaj. Začel je razpredati o delavskem razredu, ki mu on sam pripada in o bulerjih, ki izhajajo iz delavskega razreda iz severno otoške dežele in da če si jih kdo zasluži, je to on in njemu itak najbolj pašejo, je še dodal. Nosil jih bom s spodaj zavihanimi hlačnicami je rekel.

NOSIL JIH BOM S SPODAJ ZAVIHANIMI HLAČNICAMI!
Se je že skoraj drl. ˝Brez pasu bodo. Z naramnicami. Rdečimi.˝ je zaključil.

Pomahala sem mu in mu nakazala, da je On v bližini in da je On edini, ki dela, da nas preživi in da so čevlji njegovi in da nas lahko ukine kadar hoče. Takrat si še nisem znala predstavljati, da smo del njega in kot taki njegova celota. Ne more nas ukiniti. Živi smo. Potegnila sem se zanj čeprav ga ne maram, ujeta v njem nikoli ne bom jaz, samo jaz, čisto jaz, ....................................................... vedno samo kot del njega. Tudi on ni sam, pa vendarle je, vsaj tako se obnaša. Hm, kompleksna oseba. Vsaj pisati mi dovoli. Srečna jaz! Mogoče sploh ne ve. Trenutno ni pomembno.

Bulerje bomo vsi obuli, no jaz ne, ker sem dama in si zaslužim temu primerne čevlje. Rdeče, kot nakitače, ali pa s peto, salonarje. Imela bi jih več. Deset, različno rdečih. Vsaj deset. Tako kot jih ima On, mi, ne oni. Če jih imaš deset jih težko zguliš in če jih imaš deset, ki so ti zares všeč, jih lahko nosiš vsaj deset let in si vedno obut v različne. Si različno zadovoljen. Za različne priložnosti primerne. Takšne čevlje, kot se počutimo.
Različni čevlji, za različne osebnosti, tako si lahko, kar si zaželiš. Obuješ svoje in si ti. Obuješ moje in si jaz. Oziroma pri meni jih sezuješ. Obuješ Njegove in si On, pa njihove in si oni, pa od vaju dveh in si vidva, pa vaše in si vi, pa od naju dveh in si midva.
Lahko dvoje različne in si, vi–ste–so–ti–mi–vidva–midva–onadva–oni–ona–jaz–On.

Po svoje zabavno, a naporno. Ne bi prenesla. Do takrat sem raje bosa.



15.11.2011
-------------- Georgette Homme ---------------

nedelja, 11. marec 2012

Jasnina

Danes sem srečala Jasnino, tako privlačna je bila v tisti mlečni svetlobi sonca skozi meglo, ki ovija naše mesto v tem letnem času. No ja, kot vedno, srečal jo je On, jaz pa sem jo opazovala. Ni še čas, da me spozna, morda me nikoli ne bo. Še ne vem, odvisno od njenega odziva ko bo, če bo, če bom jaz, če bom jaz še vedno obstajala, če me bo priznal, On, ki je včasih tako resen, hladen, odmaknjen.
Prvič sem jo videla na pesniškem večeru njegove prijateljice, tako ona kot Jasnina sta brali svojo poezijo.
Poezija! Kot za vsako stvar si moraš tudi za to vzeti čas, čas pred poslušanjem, pomiriš se, sprostiš, miselni pretok odpreš, sprazniš glavo, sprazniš telo, vdihneš in vso nesnago ven pihneš. Pripravljena sem, sem si takrat rekla, pa On ni bil, s tistim svojim razuzdancem, ki se na vsake kvatre pojavi, sta zlivala penino vase, kot bi bila domača žganica. Kot, da bi mimogrede bilo, čeprav sta se dekleti zelo potrudili, ves večer pa je šel v erotično smer s prijateljičino prijateljico neznano kam, tam nekje v vlažnem in trdem ter vztrajno rdečevročem se je ujel in se vrtel, vrtinčil, valil in ni nikakor prenehal. Vsaka od gostij je imela kaj za povedati, vse skupaj pa je na koncu že mejilo na sex terapijo. Ob povabilu na drugi del branja poezije, nas je vse že tako ščemelo, prijetno peklo in vlažno zatrdelo, da smo se z izgovorom o utrujenosti vsi narajcani samo še poslovili. Z lubrikanti v žepih smo se spustili v vlažen vrtinec, o katerem smo cel večer razpredali, sanjali in si ga želeli. Zavreta penina v nas, pa je samo še spodbodla naše slo, ki je rastlo v nebrzdane razsežnosti užitkov. Lizala sem jo, ... o tem kdaj drugič, ali pa kaj več o podobnem ob priliki.
Jasnina, približam se ji, danes je pa res lepa, in drobna je, takrat sem imela občutek, da je višja. Lušna je, kar stisnila bi jo k sebi, on pa hladno, z nasmehom, ki pove vse in nič, ji razlaga o tem, kako se je zjutraj spomnil nanjo in bla, bla, bla, bla, bla, bla, bla, bla, bla, o projektu za katerega nazadnje ni hotel slišati, ker se ga je poln samega sebe želel tisti dan s prijateljem napiti do nezavesti, ...... no ja skoraj, ....... zelo blizu, ........ uspelo mu je.
George bi pripomnil, ko bi lahko, kako luštttna je, da ima lepe zzobke in rahlo uččke udrte, pa mal podoččnjakov, zaradi tanke kože pood očessi, obema je zello všeč. Še njemu, ki je tako samčevsko zadržan in hladen kot železo pod ničlo in trd kot en hlod.
Da, George, dala bi ji lahko bonbonček, ji ga ponudila, ji ga odvila: ˝Na punčka boš bonbonček, boš, ti z zanimivimi podočnjaki in lepimi zobki, na boš, ti ga odvijem, poglej še v ustka ti ga potisnem, ups pazi, da me ne ugrizneš, mmmmmm, ... . Je sladek? Dava še Georgu enega? Ga boš ti odvila, ...?˝ Hm, prav luštkano bi bilo vse skupaj.

Poslovi se. Z obljubo, da se moramo kaj videti in da bo kontaktirala njuno skupno prijateljico. Pogledam jo še zadnjič, ko se oddaljuje. Res je lušna. Morda se pa nekega dne le spoznava.


15.11.2011
-------------- Georgette Homme ---------------

četrtek, 8. marec 2012

On George Cock in njegov Blackdog


George Cock avtoportret

Siv, vlažen in mračen dan. Skozi meglico do mesta, ki mu ga kaže pripomoček. Dobil ga je v podjetju kjer dela, z razlogom, da se ne bo preveč izgubljal in s tem porabljal dragoceni čas. Tako se na eni izmed svojih vsakodnevnih poti ustavi ob visoki živi meji s cipresami in z mrežasto kovinsko ograjo v sredini. Veliko je je, ob njej se sprehodi do težkih kovinskih vrat. Izgledajo zaprta, pa niso, so priprta, odrine jih in stopi na vrt. Prazen je, staro poslopje in izza vogala se sliši zvok stroja. Stopi proti zvoku po pesku in nizki travi mimo zarjavelega žleba, umivalnika in bojlerja. Od daleč je izgledalo kot, da se nekdo seli, obnavlja. Prišel je bližje in spoznal, da je verjetno že nekaj let tako. Rjavi bojler in trava v umivalniku sta mu razkrivala resnico o njuni usodi. Za svojim hrbtom zasliši renčanje, obrne se. Črn pes, ki kaže zobe, velike bele, premakne se. Pes šklocne z gobcem proti njemu, obrne se proti zvoku, nikogar ni. Spomni se, da ima v torbi klobaso, ki mu jo je dal mesar za popotnico. Nagradil ga je ob enemu od poslov, ki jih dela. Zadovoljen ob sklenitvi mu jo je ponudil in On jo je sprejel saj na poti nikoli ne ve, kje bo v času kosila. Iz mešanega, mu je mesar potrdil, ko ga je vprašal iz kašnega mesa je.

...

Ne da ni organiziran, tudi če je, nikoli ne gre vse po planu in nikoli ne ve kje bo v času kosila. Petkrat na dan je, na vsake tri do štiri ure. Nikoli ne kasneje ali prej. Med tretjo in četrto uro po zadnjem obroku. Preveč dejavnikov in neorganiziranih ljudi je okoli njega, da bi si lahko privoščil kosilo v restavraciji ali gostilni nekje na poti ob določeni uri.
V njegovi službi, ga spravljajo v kaotičen položaj v katerem se dobro znajde. Vseeno mu je, kako bo porabil svojih naslednjih 6 let kaljenja, ki je kot služenje vojaškega roka. Veš, da si tam in da boš tam, kot zapor, nič ne moreš spremeniti, vse kar lahko je, da v tem uživaš in poskušaš biti uspešen, njihov si, od belih, črnih, modrih, rdečih, ni važno vsi so isti, s krediti ali golo eksistenco te držijo za jajca in stiskajo, včasih stisnejo tako močno, da tudi zacviliti več ne moreš. Tako se je odločil zaradi razočarane ljubezni v ideal.
...

Klobaso ponudi psu, ta se približa s sklonjeno glavo. Rahlo povoha potem pa tako hitro hlastne, da požre klobaso v enem kosu in zagrize v roko. On ga nagonsko prime za gobec ter mu z enim samim sunkom utrga zgornjo stran gobca, pes tudi i... ni mogel zacviliti samo zgrudil se je in obležal, kri ni špricnila, krvi sploh ni bilo. Kako čista smrt. Zamislil se je zaradi lastnika psa, ki je verjetno v lopi in kateremu je prišel ponuditi posel. Kako mu bo poplačal psa čuvaja, še ne ve. Ne bo mu povedal. Zakopal ga bo tam na dvorišču, kjer je našel na zid naslonjeno staro lopato. Spomni se, kako mu je mama v mladosti večkrat govorila, da se hrane ne meče stran. Odloči se, da ga ne bo zavrgel. Za hrano ga bo odpeljal k mesarju, ki živi na drugem koncu mesta. Tam na robu, kjer so želeli zgraditi veliko naselje pa je ostalo pri tem, da so raztrosli velike bloke z namenom, da jih nekoč povežejo z manjšimi med katere bi postavili lokale, trgovine in druge objekte, katere bi obiskovali stanovalci v naselju. Ostalo je pri namenu. Skupina velikih blokov kar tam na samem, na veliki travnati površini, vmes pa praznina, veliko praznine. Ta mesar dela iz izgubljenih, na cesti zbitih in na ulici pretepenih psov vrhunske klobase. Morda bo še kaj dobil od njega.
Roka je cela, k sreči le majhna raztrganina, usnjen rokav je preprečil najhujše, dober refleks pa ga spravil v neroden položaj.
Naloži psa v prtljažnik in se ponovno sprehodi do težkih kovinskih vrat. Izgledajo zaprta, pa niso, so priprta, odrine jih in stopi na vrt. Prazen je, staro poslopje in izza vogala se sliši zvok stroja. Stopi proti zvoku po pesku in nizki travi mimo zarjavelega žleba, umivalnika in bojlerja. Od daleč je izgledalo kot, da se nekdo seli, obnavlja. Prišel je bližje in spoznal, da je verjetno že nekaj let tako. Rjavi bojler in trava v umivalniku sta mu razkrivala resnico o njuni usodi. Za svojim hrbtom zasliši renčanje, obrne se. Črn pes, ki kaže zobe, velike bele, premakne se. Pes šklocne z gobcem proti njemu, obrne se proti zvoku, nikogar ni. Spomni se, da ima v torbi klobaso, ki mu jo je dal mesar za popotnico. Nagradil ga je ob enemu od poslov, ki jih dela. Zadovoljen ob sklenitvi mu jo je ponudil in On jo je sprejel saj na poti nikoli ne ve, kje bo v času kosila. Iz mešanega, mu je mesar potrdil, ko ga je vprašal iz kašnega mesa je.

...

Ne da ni organiziran, tudi če je, nikoli ne gre vse po planu in nikoli ne ve kje bo v času kosila. Petkrat na dan je, na vsake tri do štiri ure. Nikoli ne kasneje ali prej. Med tretjo in četrto uro po zadnjem obroku. Preveč dejavnikov in neorganiziranih ljudi je okoli njega, da bi si lahko privoščil kosilo v restavraciji ali gostilni nekje na poti ob določeni uri.
V njegovi službi, ga spravljajo v kaotičen položaj v katerem se dobro znajde. Vseeno mu je, kako bo porabil svojih naslednjih 6 let kaljenja, ki je kot služenje vojaškega roka. Veš, da si tam in da boš tam, kot zapor, nič ne moreš spremeniti, vse kar lahko je, da v tem uživaš in poskušaš biti uspešen, njihov si, od belih, črnih, modrih, rdečih, ni važno vsi so isti, s krediti ali golo eksistenco te držijo za jajca in stiskajo, včasih stisnejo tako močno, da tudi zacviliti več ne moreš. Tako se je odločil zaradi razočarane ljubezni v ideal.
...

Klobaso ponudi psu, ta se približa s sklonjeno glavo. Rahlo povoha potem pa tako hitro hlastne, da požre klobaso v enem kosu in zagrize v roko. On ga nagonsko prime za gobec ter mu z enim samim sunkom utrga zgornjo stran gobca, pes tudi i... ni mogel zacviliti samo zgrudil se je in obležal, kri ni špricnila, krvi sploh ni bilo. Kako čista smrt. Zamislil se je zaradi lastnika psa, ki je verjetno v lopi in h kateremu je prišel ponuditi posel. Kako mu bo poplačal psa čuvaja, še ne ve. Ne bo mu povedal. Zakopal ga bo tam na dvorišču, kjer je našel na zid naslonjeno staro lopato. Spomni se, kako mu je mama v mladosti večkrat govorila, da se hrane ne meče stran. Odloči se, da ga ne bo zavrgel. Za hrano ga bo odpeljal k mesarju, ki živi na drugem koncu mesta. Tam na robu, kjer so želeli zgraditi veliko naselje pa je ostalo pri tem, da so raztrosli velike bloke z namenom, da jih nekoč povežejo z manjšimi med katere bi postavili lokale, trgovine in druge objekte, katere bi obiskovali stanovalci v naselju. Ostalo je pri namenu. Skupina velikih blokov kar tam na samem, na veliki travnati površini, vmes pa praznina, veliko praznine. Ta mesar dela iz izgubljenih, na cesti zbitih in na ulici pretepenih psov vrhunske klobase. Morda bo še kaj dobil od njega.
Roka je cela, k sreči le majhna raztrganina, usnjen rokav je preprečil najhujše, dober refleks pa ga spravil v neroden položaj.
Naloži psa v prtljažnik in se ponovno sprehodi do težkih kovinskih vrat, ...
Izgledajo zaprta, pa le niso, so priprta, odrine jih in stopi na vrt. Bliža se lopi, v kateri sliši preklinjanje, stroj po nezvoku sodeč, ne deluje. Vrata v lopo! Zagleda nekam znano osebo v odsevu v šipi, velika rdeča usta in beli zobje, črne oči in že jih več ni, nikogar ni, le on pred vrati stoji. Notranjost prazna in zapuščena, obrne se na hišno številko, ki je ni, jebemti ˝garmin˝, si pravi. Pokliče v podjetje, kjer ugotovi, da ni v pravi ulici in tudi ne v pravem mestu, stvar je v eni črki, zaradi katere je naredil 50 km v neznano. Sede v avto in se odpelje proti pravemu mestu, za seboj pa vidi kako se oddaljuje ali izginja mesto, s psom, zvokom, in čudnim odsevom kot avtoportret v šipi. Pogleda na uro. K sreči je izgubil samo sedem minut. Pa še pes je nekam izginil. Je bil to on, ... 

... ne, bil je George in njegov Blackdog.


George´s Blackdog

03.11.2011
-------------- Georgette Homme ---------------