Jasnina

Danes sem srečala Jasnino, tako privlačna je bila v tisti mlečni svetlobi sonca skozi meglo, ki ovija naše mesto v tem letnem času. No ja, kot vedno, srečal jo je On, jaz pa sem jo opazovala. Ni še čas, da me spozna, morda me nikoli ne bo. Še ne vem, odvisno od njenega odziva ko bo, če bo, če bom jaz, če bom jaz še vedno obstajala, če me bo priznal, On, ki je včasih tako resen, hladen, odmaknjen.

Prvič sem jo videla na pesniškem večeru njegove prijateljice, tako ona kot Jasnina sta brali svojo poezijo.

Poezija! Kot za vsako stvar si moraš tudi za to vzeti čas, čas pred poslušanjem, pomiriš se, sprostiš, miselni pretok odpreš, sprazniš glavo, sprazniš telo, vdihneš in vso nesnago ven pihneš. Pripravljena sem, sem si takrat rekla, pa On ni bil, s tistim svojim razuzdancem, ki se na vsake kvatre pojavi, sta zlivala penino vase, kot bi bila domača žganica. Kot, da bi mimogrede bilo, čeprav sta se dekleti zelo potrudili, ves večer pa je šel v erotično smer s prijateljičino prijateljico neznano kam, tam nekje v vlažnem in trdem ter vztrajno rdečevročem se je ujel in se vrtel, vrtinčil, valil in ni nikakor prenehal. Vsaka od gostij je imela kaj za povedati, vse skupaj pa je na koncu že mejilo na sex terapijo. Ob povabilu na drugi del branja poezije, nas je vse že tako ščemelo, prijetno peklo in vlažno zatrdelo, da smo se z izgovorom o utrujenosti vsi narajcani samo še poslovili. Z lubrikanti v žepih smo se spustili v vlažen vrtinec, o katerem smo cel večer razpredali, sanjali in si ga želeli. Zavreta penina v nas, pa je samo še spodbodla naše slo, ki je rastlo v nebrzdane razsežnosti užitkov. Lizala sem jo, ... o tem kdaj drugič, ali pa kaj več o podobnem ob priliki.

Jasnina, približam se ji, danes je pa res lepa, in drobna je, takrat sem imela občutek, da je višja. Lušna je, kar stisnila bi jo k sebi, on pa hladno, z nasmehom, ki pove vse in nič, ji razlaga o tem, kako se je zjutraj spomnil nanjo in bla, bla, bla, bla, bla, bla, bla, bla, bla, o projektu za katerega nazadnje ni hotel slišati, ker se ga je poln samega sebe želel tisti dan s prijateljem napiti do nezavesti, ...... no ja skoraj, ....... zelo blizu, ........ uspelo mu je.

George bi pripomnil, ko bi lahko, kako luštttna je, da ima lepe zzobke in rahlo uččke udrte, pa mal podoččnjakov, zaradi tanke kože pood očessi, obema je zello všeč. Še njemu, ki je tako samčevsko zadržan in hladen kot železo pod ničlo in trd kot en hlod.

Da, George, dala bi ji lahko bonbonček, ji ga ponudila, ji ga odvila: ˝Na punčka boš bonbonček, boš, ti z zanimivimi podočnjaki in lepimi zobki, na boš, ti ga odvijem, poglej še v ustka ti ga potisnem, ups pazi, da me ne ugrizneš, mmmmmm, ... . Je sladek? Dava še Georgu enega? Ga boš ti odvila, ...?˝ Hm, prav luštkano bi bilo vse skupaj.

Poslovi se. Z obljubo, da se moramo kaj videti in da bo kontaktirala njuno skupno prijateljico. Pogledam jo še zadnjič, ko se oddaljuje. Res je lušna. Morda se pa nekega dne le spoznava.

15.11.2011

-------------- Georgette Homme ---------------