 |
| George Cock avtoportret |
Siv, vlažen in mračen dan. Skozi meglico do mesta, ki mu ga kaže pripomoček. Dobil ga je v podjetju kjer dela, z razlogom, da se ne bo preveč izgubljal in s tem porabljal dragoceni čas. Tako se na eni izmed svojih vsakodnevnih poti ustavi ob visoki živi meji s cipresami in z mrežasto kovinsko ograjo v sredini. Veliko je je, ob njej se sprehodi do težkih kovinskih vrat. Izgledajo zaprta, pa niso, so priprta, odrine jih in stopi na vrt. Prazen je, staro poslopje in izza vogala se sliši zvok stroja. Stopi proti zvoku po pesku in nizki travi mimo zarjavelega žleba, umivalnika in bojlerja. Od daleč je izgledalo kot, da se nekdo seli, obnavlja. Prišel je bližje in spoznal, da je verjetno že nekaj let tako. Rjavi bojler in trava v umivalniku sta mu razkrivala resnico o njuni usodi. Za svojim hrbtom zasliši renčanje, obrne se. Črn pes, ki kaže zobe, velike bele, premakne se. Pes šklocne z gobcem proti njemu, obrne se proti zvoku, nikogar ni. Spomni se, da ima v torbi klobaso, ki mu jo je dal mesar za popotnico. Nagradil ga je ob enemu od poslov, ki jih dela. Zadovoljen ob sklenitvi mu jo je ponudil in On jo je sprejel saj na poti nikoli ne ve, kje bo v času kosila. Iz mešanega, mu je mesar potrdil, ko ga je vprašal iz kašnega mesa je.
...
Ne da ni organiziran, tudi če je, nikoli ne gre vse po planu in nikoli ne ve kje bo v času kosila. Petkrat na dan je, na vsake tri do štiri ure. Nikoli ne kasneje ali prej. Med tretjo in četrto uro po zadnjem obroku. Preveč dejavnikov in neorganiziranih ljudi je okoli njega, da bi si lahko privoščil kosilo v restavraciji ali gostilni nekje na poti ob določeni uri.
V njegovi službi, ga spravljajo v kaotičen položaj v katerem se dobro znajde. Vseeno mu je, kako bo porabil svojih naslednjih 6 let kaljenja, ki je kot služenje vojaškega roka. Veš, da si tam in da boš tam, kot zapor, nič ne moreš spremeniti, vse kar lahko je, da v tem uživaš in poskušaš biti uspešen, njihov si, od belih, črnih, modrih, rdečih, ni važno vsi so isti, s krediti ali golo eksistenco te držijo za jajca in stiskajo, včasih stisnejo tako močno, da tudi zacviliti več ne moreš. Tako se je odločil zaradi razočarane ljubezni v ideal.
...
Klobaso ponudi psu, ta se približa s sklonjeno glavo. Rahlo povoha potem pa tako hitro hlastne, da požre klobaso v enem kosu in zagrize v roko. On ga nagonsko prime za gobec ter mu z enim samim sunkom utrga zgornjo stran gobca, pes tudi i... ni mogel zacviliti samo zgrudil se je in obležal, kri ni špricnila, krvi sploh ni bilo. Kako čista smrt. Zamislil se je zaradi lastnika psa, ki je verjetno v lopi in kateremu je prišel ponuditi posel. Kako mu bo poplačal psa čuvaja, še ne ve. Ne bo mu povedal. Zakopal ga bo tam na dvorišču, kjer je našel na zid naslonjeno staro lopato. Spomni se, kako mu je mama v mladosti večkrat govorila, da se hrane ne meče stran. Odloči se, da ga ne bo zavrgel. Za hrano ga bo odpeljal k mesarju, ki živi na drugem koncu mesta. Tam na robu, kjer so želeli zgraditi veliko naselje pa je ostalo pri tem, da so raztrosli velike bloke z namenom, da jih nekoč povežejo z manjšimi med katere bi postavili lokale, trgovine in druge objekte, katere bi obiskovali stanovalci v naselju. Ostalo je pri namenu. Skupina velikih blokov kar tam na samem, na veliki travnati površini, vmes pa praznina, veliko praznine. Ta mesar dela iz izgubljenih, na cesti zbitih in na ulici pretepenih psov vrhunske klobase. Morda bo še kaj dobil od njega.
Roka je cela, k sreči le majhna raztrganina, usnjen rokav je preprečil najhujše, dober refleks pa ga spravil v neroden položaj.
Naloži psa v prtljažnik in se ponovno sprehodi do težkih kovinskih vrat. Izgledajo zaprta, pa niso, so priprta, odrine jih in stopi na vrt. Prazen je, staro poslopje in izza vogala se sliši zvok stroja. Stopi proti zvoku po pesku in nizki travi mimo zarjavelega žleba, umivalnika in bojlerja. Od daleč je izgledalo kot, da se nekdo seli, obnavlja. Prišel je bližje in spoznal, da je verjetno že nekaj let tako. Rjavi bojler in trava v umivalniku sta mu razkrivala resnico o njuni usodi. Za svojim hrbtom zasliši renčanje, obrne se. Črn pes, ki kaže zobe, velike bele, premakne se. Pes šklocne z gobcem proti njemu, obrne se proti zvoku, nikogar ni. Spomni se, da ima v torbi klobaso, ki mu jo je dal mesar za popotnico. Nagradil ga je ob enemu od poslov, ki jih dela. Zadovoljen ob sklenitvi mu jo je ponudil in On jo je sprejel saj na poti nikoli ne ve, kje bo v času kosila. Iz mešanega, mu je mesar potrdil, ko ga je vprašal iz kašnega mesa je.
...
Ne da ni organiziran, tudi če je, nikoli ne gre vse po planu in nikoli ne ve kje bo v času kosila. Petkrat na dan je, na vsake tri do štiri ure. Nikoli ne kasneje ali prej. Med tretjo in četrto uro po zadnjem obroku. Preveč dejavnikov in neorganiziranih ljudi je okoli njega, da bi si lahko privoščil kosilo v restavraciji ali gostilni nekje na poti ob določeni uri.
V njegovi službi, ga spravljajo v kaotičen položaj v katerem se dobro znajde. Vseeno mu je, kako bo porabil svojih naslednjih 6 let kaljenja, ki je kot služenje vojaškega roka. Veš, da si tam in da boš tam, kot zapor, nič ne moreš spremeniti, vse kar lahko je, da v tem uživaš in poskušaš biti uspešen, njihov si, od belih, črnih, modrih, rdečih, ni važno vsi so isti, s krediti ali golo eksistenco te držijo za jajca in stiskajo, včasih stisnejo tako močno, da tudi zacviliti več ne moreš. Tako se je odločil zaradi razočarane ljubezni v ideal.
...
Klobaso ponudi psu, ta se približa s sklonjeno glavo. Rahlo povoha potem pa tako hitro hlastne, da požre klobaso v enem kosu in zagrize v roko. On ga nagonsko prime za gobec ter mu z enim samim sunkom utrga zgornjo stran gobca, pes tudi i... ni mogel zacviliti samo zgrudil se je in obležal, kri ni špricnila, krvi sploh ni bilo. Kako čista smrt. Zamislil se je zaradi lastnika psa, ki je verjetno v lopi in h kateremu je prišel ponuditi posel. Kako mu bo poplačal psa čuvaja, še ne ve. Ne bo mu povedal. Zakopal ga bo tam na dvorišču, kjer je našel na zid naslonjeno staro lopato. Spomni se, kako mu je mama v mladosti večkrat govorila, da se hrane ne meče stran. Odloči se, da ga ne bo zavrgel. Za hrano ga bo odpeljal k mesarju, ki živi na drugem koncu mesta. Tam na robu, kjer so želeli zgraditi veliko naselje pa je ostalo pri tem, da so raztrosli velike bloke z namenom, da jih nekoč povežejo z manjšimi med katere bi postavili lokale, trgovine in druge objekte, katere bi obiskovali stanovalci v naselju. Ostalo je pri namenu. Skupina velikih blokov kar tam na samem, na veliki travnati površini, vmes pa praznina, veliko praznine. Ta mesar dela iz izgubljenih, na cesti zbitih in na ulici pretepenih psov vrhunske klobase. Morda bo še kaj dobil od njega.
Roka je cela, k sreči le majhna raztrganina, usnjen rokav je preprečil najhujše, dober refleks pa ga spravil v neroden položaj.
Naloži psa v prtljažnik in se ponovno sprehodi do težkih kovinskih vrat, ...
Izgledajo zaprta, pa le niso, so priprta, odrine jih in stopi na vrt. Bliža se lopi, v kateri sliši preklinjanje, stroj po nezvoku sodeč, ne deluje. Vrata v lopo! Zagleda nekam znano osebo v odsevu v šipi, velika rdeča usta in beli zobje, črne oči in že jih več ni, nikogar ni, le on pred vrati stoji. Notranjost prazna in zapuščena, obrne se na hišno številko, ki je ni, jebemti ˝garmin˝, si pravi. Pokliče v podjetje, kjer ugotovi, da ni v pravi ulici in tudi ne v pravem mestu, stvar je v eni črki, zaradi katere je naredil 50 km v neznano. Sede v avto in se odpelje proti pravemu mestu, za seboj pa vidi kako se oddaljuje ali izginja mesto, s psom, zvokom, in čudnim odsevom kot avtoportret v šipi. Pogleda na uro. K sreči je izgubil samo sedem minut. Pa še pes je nekam izginil. Je bil to on, ...
... ne, bil je George in njegov Blackdog.
 |
| George´s Blackdog |
03.11.2011
-------------- Georgette Homme ---------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar