Profesorici slovenščine

1. del

A: ... ja vem še dobro, da si simpatično lušna in upam, da ne sorazmerno zajebana, če pomislim na svojo slovarco, ki me je imela k sreči samo eno leto, .. še danes tli gnev v vseh nas.

B: ... mah, mislim, da nisem med zajebanimi, mogoče bi bilo bolje, da bi bila!

A: Se spomniš učitelja, ki so ga pred leti objavili preko mms-ov in mislim, da celo na nekem internetnem zelo gledanem portalu. Objavili so, kako učenci razgrajajo pri njegovi uri in ga ne upoštevajo, mu grozijo. V glavnem totalni kaos.

B: ... ja, grozno

A: Temu učetelju smo, sem, sva, je zelo hvaležen. Klicali smo ga ˝nosko˝. Bil oziroma upam, oba upava, da je še ali pa tudi glede na stanje, ki sva ga zgoraj opisala, raje ne, učitelj slovenščine. Po tisti kuzli - sori bolj milega izraza zanjo se ne morem spomniti smo, sem, sva dobila njega. Vsako zgodbo, roman, kriminalko nam je znal tako opisati, da nas je določene bralno zrajcal in smo takoj posegli po njih. Zaradi njega me je branje knjig in materin jezik ponovno pritegnil. Bral sem in potem sem mu razlagala preko Njega do kašnih spoznanj sem prišla in do kakšnih preobratov je prišlo v zgodbi. Lahko bi rekla, da tudi filme gleda čisto drugače zaradi njega. Bil je mil a zelo drag. Nekoč sem skoraj sklofutala sošolko, katera se je spravila na njega podobno kot so ga zdrkali Y-psoloni čez 10 let. Upam, da daš vsaj enemu učencu ali učenki na leto to kar je on dal meni.

B: … tudi jaz upam, da jih je vsaj peščica, katerim pustim nekaj, karkoli že, ljubezen do branja, zavest o jeziku ...kar koli!

A: Jebeš Y-psilone in od teh bo odvisna naša penzija. Od teh katerih starši danes z vso pretirano ustrežljivostjo, ki jo premorejo, kreirajo sebi iz maternice ustvarjene male sovražnike.

Tvoj poklic je plemenit in imaš možnost, da marsikomu odpreš domišljijski svet, ki si ga posameznik lahko ustvari z branjem.

B: jaz se tega zavedam ... žal, pa je pri nekaterih to zavedanje malce izkrivljeno ... kakor koli že, počasi grem spat.

2. del

V prihodnosti se je zgodilo, da sta šla po hodniku ustanove za hiranje starejših oseb, včasih so ji rekli hiralnica, danes dom za ostarele, v prihodnosti pa bo to verjetno nekaj v zvezi s predjamskim gradom, le bolje se bo slišalo, morda bo plesnilnica, kot bo postala porodnišnica valilnica. V glavnem, šla bosta po hodniku On in njegov zavedni narodnjak. Pogledala bosta v levo, kjer bo sedela postarana gospa, kuzla milo rečeno. Ne bosta jo takoj spoznala, jo bo pa negovalka poklicala po priimku in imenu. Kot včeraj se jima bo zavrtel film na tisto poniževalno leto, na za tisto leto misleč ničvredni šoli. Korak bo zastal in na peti se bosta obrnila. Priprt pogled in njune zategnjene ustnice in spodnja čeljust narahlo potisnjena naprej, bodo povedale vse. Čisto počasi se ji bosta približala, obraz pa naredila lep, sproščen s prijaznim nasmeškom bosta stopila h gospe kuzli. Negovalko bosta vprašala ali je to ta in ta gospa, ki je leta nazaj poučevala slovenščino na tej in tej šoli. Negovalka jima bo pritrdila saj jo pozna, saj je v istem mestu tudi negovalka hodila na to in to šolo in jo je gospa kuzla poučevala. Iz kratkega pogovora izvesta, da je bila negovalka ena izmed izbranih, ki so gospe kuzli lahko lezli v rit in ne glede na njihove nebuloze o velikem poetu, katerega so znali primerjati s koprivami in bla, bla, bla so že zgrešili, jih trosili po razredu med spraševanjem, imeli privilegij štartati z oceno 3. Manj kot te je niso nikoli dobili. S sproščenim nasmeškom bodo vsi trije obujali spomine in hvalili gospo kuzlo kako lepo je znala poskrbeti za nekatere in bla, bla, bla, ...  ji bosta končno povedala, da bosta za ga. kuzlo sama poskrbela in jo odpeljala ven na zrak. Prav rada bi se pogovorila in obujala prijetne čase z gospo, ki jima je toliko dala. Negovalka presrečna, da še obstajajo srčni ljudje, ki so jim mar ostareli ju bo z veseljem  pustila sama. Gospa kuzla očitno precej dementna ju ni spoznala, ji bo pa lepo, ker bo z njo prijazen moški ustrežljiv za dva. Na vrtu kar daleč od glavnega poslopja se bodo vsedli in gospa kuzla bo pričela navkljub svoji demenci obujat spomine prav na leta, ko ju je poučevala. Seveda sta ji pri tem pomagala. Vsa srečna, da se jo spomnijo njeni učenci.

˝Oh, kako lepo, kako srečna sem lahko na stara leta˝ bo vzdihovala. Ne bo se ju spomnila in nič zato, samo da bo srečna. Samo, da bo srečna pička sebična.

˝ Ti, psssssiica nepofukana!˝ bo naenkrat vzrojil eden od njiju: ˝Od dne ko sem videl, da ne greš v naš razred in od dne, ko si me vrgla in zafukala še parim lajf s svojim oholim pristopom in delanjem razlik med učenci, mislim na ta trenutek, na trenutek, ko te bom srečal ...

3. del

˝Ti, psssssiica nepofukana!˝ bo naenkrat vzrojil eden od njiju: ˝Od dne ko sem videl, da ne greš v naš razred in od dne, ko si me vrgla in zafukala še parim lajf s svojim oholim pristopom in delanjem razlik med učenci, mislim na ta trenutek, na trenutek, ko te bom srečal. Koliko scenarijev sem zgradil posebej za ta moment. Vmes pa celo obupal, nisem te želel poiskati, želel sem te srečati, želel sem si, da naju bo življenje ali še bolje usoda združila. Tako, kot naju je tistega daljnega leta 1990. Ti psica kuzla zarustana, ki si nam govorila o slovenskem narodu, kako je potlačen v bivši republiki, hkrati pa hodila po nas kot tiste svinje o katerih si tako rada govorila, da nas zatirajo. Ista, če ne celo še slabša si bila. V želodcu se mi obrača in upam, da me prime kozlat, ker bi z velikim veseljem izpraznil želodec na tebi. Misliš, da si bila boginja, da si lahko upravljala z našimi življenji, z mojim nisi, ker imam k sreči zgoraj nekoga, ki me čuva, ki bedi nad menoj in takšnimi nepofukanci kot si ti kuzla kmetavzarska! Zaradi takšnih, kot si ti je danes šolstvo tam kjer je, otroci izgubljeni in nevarni sebi in drugim, ne vidijo prihodnosti in hkrati so napadalni do celotnega šolskega sistema. Ne samo oni tudi njihovi starši, med katerimi so tudi tisti, ki si jih verjetno poučevala ti. ˝Z vso silo jo bo udaril po gobcu, bi raje zapisala licu, a psica oziroma kuzla ga pač nima. Drugi ga bo potegnil iz pete sluzastega in mastnega, res se mu bo vlekel in čutil ga bo od pete in po sredini hrbta do grla. Celih 23 sekund ga bo nabiral v ustih. Potem jo bo plunil v ksiht. Z vso silo jo bo brcnil v spodnjo čeljust, da ji bo poleg krvi izpadla še proteza. Čeljust, seveda bo izpahnjena, če ne bo, bo ponovil udarec za udarcem dokler ne bo obvisela in samo koži se bo lahko zahvalila, da ne bo šla po isti poti kot proteza. Prvi bo skočil nanjo, na protezo in jo zdrobil. Gospa kuzla presenečena ne bo mogla nič le težko bo dihala in hlipala, saj ne bo mogla verjeti kaj se ji je zgodilo. Gledala jo bosta, odprla si bosta pivo, eden imenovano po gorskem kozličku, drugi po rdeči uniji in čakala, da pride k sebi. Ko bo pri zavesti ju bo brezzobo želela spraševati kaj se ji je zgodilo, žal bo vmes že pozabila, z očmi ju bo prosila naj ji pomagata vstati in potleh bo iskala svojo protezo. Nič ne bosta rekla samo gledala jo bosta s tistim njegovim trdim pogledom, zategnjenih čeljusti, priprtimi očmi in stisnjenih ustnic. Po dolgih minutah pitja se bosta na koncu poscala nanjo in jo pustila tam v sečni mlaki in neudobju katerega nevedoč a v dobri in oholi veri si ga je skreirala pred leti.

Ob vonju po seču se bo spomnila:

˝Še sreča, da imam plenice!˝

Spira brisačo in se sklanja nad njo. Hladi jo v teh vročih dneh. Smili se mu kakršna je in je bila. Vseeno si ne zasluži vsega tega kar bi ji moralo nameniti življanje. Pa saj že to, da je tu, je dovolj. Uboga je in smrdi po seču. Cevka ponovno ni bila dobro nastavljena in teklo je mimo. Ne samo teklo tudi planic ni imela. Tako ubogo jo je reševala samo demenca, ki ji je dovolila, da je z leti v lastnem gnoju kot rastlinica pognala korenine.

24.01.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

Sreča

Brez nje je, ker ji jo je odgriznil konj, je danes izvedel. Uboga, kakšna škoda, pa tako prijetna oseba bi lahko bila. Tako jo pa večno spremlja bolečina manjkajočega dela. Sama pa zaradi tega večino zavrača. Rada ima ali pa je imela konje. Grozno!

Kovač iz Ptuja je nekoč dejal. Konju nikoli ne pokaži hrbta in ne pusti ga zraven, ker vedno preži in čaka na tvojo nepozornost. Takoj ko te ni, že ti kaj odgrizne. Ušes, ustnico, ali pa tisto na kar je marsikatera ženska ponosna.

Čeprav brez ene, jo ljubi kot bi imela tri. Ne neha in jo jemlje kot bi bila njena hiba samo po sebi umevna resnica pred katero nima predsodkov. Tako je in nič drugače. Nič se ne da spremeniti, samo sprejemati in dati vedeti, da je ona edina. Samo ona, tu, zdaj, zanj, zanju, vedno. Ni mu pomembno kakšen je njen videz, temveč kdo je, kako se odziva nanj, ga ima rada, se veseli druženja z njim, dolgih sprehodov in obiskovanja dogodkov. Z njim je lahko ure in ure in on z njo v tišini brez besede. On ne govori, veliko piše. Piše kaj čuti do nje, o njunem odnosu, o okolici, o sprehodih v naravi. Opisuje krošnje dreves in njihov hlad, ki ga ponujajo v vročih poletnih mesecih. Opisuje zvezde, ki bedijo nad njima v hladnih nočeh, tako težko pričakovane v soparnih dneh. Piše o rahli sapi, ki zapiha ob večerih iz gozda iz tistih krošenj ter ohladi večer in naredi jutro prijetnejše. Veter detaljno opisuje, kot vsako vejo na drevesih in list z listnatimi žilami ter transparentno svežo zeleno barvo, ki jih obdaja in tvori velika področja valovanja zelene. Ta področja gledata z vrhov, ki jih osvojita na svojih dolgih sprehodih, ki so že zdavnaj prerasla v pohode. Včasih prespita na travniku, gola ležita in se komaj dotikata drug drugega. Narahlo se božata in priznavata drug drugemu brezpogojno ljubezen. Zazrta iz oči v oči se požirata, gledata njihovo barvo in spremembe, ki so posebne v vsakem očesu posameznika. Ležita tako dolgo, da ne mislita na nič več. Takrat postaneta srečna brez razloga.

11.01.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

Dobri prijatelj in Lepa Gleda

Zgodnje jutro 31.12.2011.

Štirje tipi in taxi. Izgledalo je dolgčas. Čas za spanje.

Odpre, odprem oči, zaspano pogledam v smeri kjer stala je ona, Lepa Gleda iz pravljičnega gozda nad mrzlo planoto v naši deželi.

Izzivanje in mrzlično utrujanje z ogledom ne ploščic neuravnovešenega nosilca suhokoščenega bledega telesa.

Utrujeno v jutro se sprehodimo po terasi, kjer s praznim kozarcem zgodi se nasilje nad streho soseda. Prekinemo igro, ki postala je resna in preresna za nadaljno trpljenje teženja in utrujanja.

Na razgreto ponov domačo mast stopimo. Jajčka in zajtrk za pribite s sirom in porom na črnem in belem krožniku spraznimo. Kruha skoraj ni. Zelo je sedlo z nadaljevanjem v mehurčkasti vodi s penino v roki in dolgo cigareto obujanja spominov. Pregledom dejanskega stanja z odločitvami za drugo leto kot vsako leto. Močna čustva naju prevzemajo in bes nad lastno slabostjo, ki je lahko tudi kvaliteta za moralnega človeka. Dovolj!

Približno deciliter severno otoške žganice rumene barve zlije po najinem grlu. Držalo bo za

štirideset dni abstinence in se napoti proti vratom. Pospremita me on prijatelj, ki pove mi veliko morda tudi vse, a nikoli preveč, kar ga v zadnjem letu pesti in ona nova prijateljica, ki je v zadnjih treh urah izvedela o meni, tebi, sebi, več, kot pa ljudje, ki nas poznajo že vrsto let.

Med vrati si sem si obliznila je palce na levi in desni roki, ju, ki sta stala nasproti njega in njo mene, podrgnila po njunih ustnicah ter ponesla k svojim, se z njima pogladila po obrveh in izjavila: ˝Tako, tu sem zaključil, sem zaključila, ju objela, se zahvalil za vse in sem sva odšla. Razmišljal je še o poslednem preletu čez mesto pred spanjem. Na njegovo misel sem si odgovorila: ˝Za drugič si bom pustila!˝

09.01.2012

-------------- Georgette Homme ---------------