O meni

Moja fotografija
Ko sem spoznala samo sebe v Njem, sem se prepoznala v tebi. Sem kronistka, ki spremlja in opisuje naše življenje v Njem in z Njim. Dogodki, ki so opisani v mojih dnevnikih so doživljanje sveta, ki ga opazujem iz notranjosti Njega. Zapisujem naše dojemanje in doživljanje okolice ter Njegove misli, v katere sem vtkana tudi sama. Zapisujem kar je resnično in kar je vzporedno z resnico. Nekateri dogodki so popolnoma izmišljeni ljubezenski, drugi resnično zločinski, tretji prijetno nasilni, vse skupaj pa s pridihom erotike prepletam v neskončnost. Z Njegovo pomočjo pletem dramo. Ne verjamem v absolutno resnico. Za mene obstaja več resnic. Jaz zapisujem. On to živi.

nedelja, 8. julij 2012

Sreča

Brez nje je, ker ji jo je odgriznil konj, je danes izvedel. Uboga, kakšna škoda, pa tako prijetna oseba bi lahko bila. Tako jo pa večno spremlja bolečina manjkajočega dela. Sama pa zaradi tega večino zavrača. Rada ima ali pa je imela konje. Grozno!
Kovač iz Ptuja je nekoč dejal. Konju nikoli ne pokaži hrbta in ne pusti ga zraven, ker vedno preži in čaka na tvojo nepozornost. Takoj ko te ni, že ti kaj odgrizne. Ušes, ustnico, ali pa tisto na kar je marsikatera ženska ponosna.

Čeprav brez ene, jo ljubi kot bi imela tri. Ne neha in jo jemlje kot bi bila njena hiba samo po sebi umevna resnica pred katero nima predsodkov. Tako je in nič drugače. Nič se ne da spremeniti, samo sprejemati in dati vedeti, da je ona edina. Samo ona, tu, zdaj, zanj, zanju, vedno. Ni mu pomembno kakšen je njen videz, temveč kdo je, kako se odziva nanj, ga ima rada, se veseli druženja z njim, dolgih sprehodov in obiskovanja dogodkov. Z njim je lahko ure in ure in on z njo v tišini brez besede. On ne govori, veliko piše. Piše kaj čuti do nje, o njunem odnosu, o okolici, o sprehodih v naravi. Opisuje krošnje dreves in njihov hlad, ki ga ponujajo v vročih poletnih mesecih. Opisuje zvezde, ki bedijo nad njima v hladnih nočeh, tako težko pričakovane v soparnih dneh. Piše o rahli sapi, ki zapiha ob večerih iz gozda iz tistih krošenj ter ohladi večer in naredi jutro prijetnejše. Veter detaljno opisuje, kot vsako vejo na drevesih in list z listnatimi žilami ter transparentno svežo zeleno barvo, ki jih obdaja in tvori velika področja valovanja zelene. Ta področja gledata z vrhov, ki jih osvojita na svojih dolgih sprehodih, ki so že zdavnaj prerasla v pohode. Včasih prespita na travniku, gola ležita in se komaj dotikata drug drugega. Narahlo se božata in priznavata drug drugemu brezpogojno ljubezen. Zazrta iz oči v oči se požirata, gledata njihovo barvo in spremembe, ki so posebne v vsakem očesu posameznika. Ležita tako dolgo, da ne mislita na nič več. Takrat postaneta srečna brez razloga.



11.01.2012
-------------- Georgette Homme ---------------

Ni komentarjev:

Objavite komentar