Kot revolucija XI. del

˝Si videla, posrance. Imeli so priložnost, pa niso naredili nič posebnega, malo so razdejali mesto in se posrali ob prvem napadu. Morali bi iti do konca. Misliš, da bi kontinentalna unija dovolila v lastnih vrstah pomor, katerega se je ljudstvo ustrašilo. Dvomim, glede na to, da stalno opozarjajo druge dežele, da ne upoštevajo človekovih pravic, sami pa hinavsko tacajo po ljudeh. Zavladali bi revolucionarji, unija pa bi jih podprla, da si prikupi narod, da pomiri ostale v mestih, ki so tik pred izbruhom uničevalnih pohodov in revolucionarnih dejanj. Polovili in sodili bi odgovornim, tako v politiki kot v gospodarstvu, ker bi jim to koristilo. Vlade so takšne, da vedno poskušajo iti dlje kot si ljudje zamišljajo in če jih ne ustaviš si vzamejo še malo in če jih nikoli ne ustaviš temveč posnemaš, dobiš našo ˝sladko malo˝ deželico. 
Potem pa še to sovraštvo med brati, ki tli in ni nikoli zamrlo že skoraj 70. let. Mojo družino so v preteklosti izdali tako beli kot rdeči, tako desni, kot levi ali kakorkoli jim že pravijo mediji. Najhuje pa je, da se danes dogaja isto. 70. brezplodnih let je preteklo. V teh letih se je človeštvo sicer trudilo v smeri globalne duhovne rasti. Pa se ni zgodilo kaj dosti. 
Povem ti katere barve so in kam spadajo, so izrodek nečesa na koncu prehranjevalne verige. So tisti izrastek, ki izgubi stik z matičnim telesom, se nekaj časa napihuje potem pa počasi zgnije, osmradi in na koncu usrano propade. Da tudi njihova barva je takšna. Usrana. Veš kakšna je to? Nikakršna, ti povem, lahko bi bila sivorjavozelenorumena. Pa saj kaj naj ti razlagam, saj vendar veš kakšen je drek. Takšne barve je večina. Res žalostno. Pogleda me, ne morem verjeti, s solznimi očmi in mi reče. 

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija X. del

Prespala sva v neki veži svetli a vlažni, z minimalističnimi viticami okrašenimi okni na vhodnih vratih stare stavbe iz secesijskega obdobja. Naslonjena na vlažno steno klečim in se počasi sesedam. Ne želim se usesti, preveč je umazano. Preden zaprem oči razmišljam o ponorelem svetu in kako je bilo včasih. Se je kaj spremenilo razen tehnološkega razvoja. Z mislimi iščem ali je kaj takšnega v čemer se razlikujemo od ljudi, ki so živeli stoletje, tisočletja nazaj, ali smo kot ljudje duhovno kaj napredovali. Odgovorim si, da žal zelo malo, lahko bi rekla čisto nič. V bistvu smo še na slabšem poznamo in zavedamo se določenih kvalitet, ne znamo jih pa živeti. Žalostno in predvsem časovno potratno. Končno se usedem, saj je vseeno, zdaj ko sem že tako umazana in je moja obleka strgana ni več važno kam se uležem. Za kratek čas zaspim. Zunaj se že dani, vedno svetleje postaja.

Naslednji dan sva šla z Joškom v mesto, On je bil še vedno na varnem. Pripravljal je prostor za razstavo. Joško in jaz z njim. Kako sem si želela, da bi ostala doma. Šla sva na drink. V mestu je še vedno smrdelo po zažganem bilo je še vedno nekaj krvi po tleh in na stenah zgradb. Okna razbita. Mrtve, če so bili, so jih že pospravili. Na ulicah je bila vojska in vsakega so pregledali. Skupine več kot dva so nasilno razdvojili, če le to ni bila družina. Neprijetno mi je bilo in to so počeli ljudje, ki smo jih mi plačevali. Prav ta moment jih. Spomnila sem se na dogodke izpred dvajsetih let, ko se je ljudska armija obrnila in napadla lasten narod in so se sosedi, ki so vrsto let si pomagali in živeli skupaj v miru, drug drugemu požgali, poklali in uničili življenja. Sprovocirala jih je pa ekipa bolnih norcev, kateri so znali zaigrati na karte domoljubja prekritega s sovražnim nacionalizmom. Na koncu rezultat, vojni dobičkarji, ki se danes sprehajajo med nami, požgane vasi, porušeni domovi, posiljene ženske, mučeni moški, sirote, razbite družine in slabo življenje tam, kjer se je nekoč uživalo mir in blagostanje.

Zvedela sva, da je v centru policijska ura po šesti zvečer. Joško je šel na pivo, jaz pa nekaj metrov za njim, bosa sem se težko prebijala mimo vseh tistih črepinj. Še vedno v isti obleki. Spala skoraj nisva. Preden sva vdrla v vežo sva skoraj celo noč tavala po mestu in Joško se je naslajal nad svojim revolucionarnim dejanjem, ko je hodil po ulicah in gledal sledi nočnega uničevalnega pohoda.

Naročil si je pivo, me pogledal čez mizo in rekel: ˝Tako ljuba moja sestrica, prijateljica, moja slaba vest ali kako naj ti rečem. Pogledala sem ga direktno v oči, zeleno rjave, priprti pogled, ki mi je dal vedeti, da me upošteva in mu odgovorila: ˝Georgette Joško, Georgette!˝

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------