Prespala sva v neki veži svetli a
vlažni, z minimalističnimi viticami okrašenimi okni na vhodnih vratih stare stavbe
iz secesijskega obdobja. Naslonjena na vlažno steno klečim in se počasi sesedam. Ne želim se usesti, preveč je umazano. Preden zaprem oči razmišljam o ponorelem svetu in kako
je bilo včasih. Se je kaj spremenilo razen tehnološkega razvoja. Z mislimi
iščem ali je kaj takšnega v čemer se razlikujemo od ljudi, ki so živeli stoletje, tisočletja nazaj, ali smo kot ljudje duhovno kaj napredovali. Odgovorim si, da žal
zelo malo, lahko bi rekla čisto nič. V bistvu smo še na slabšem poznamo in
zavedamo se določenih kvalitet, ne znamo jih pa živeti. Žalostno in predvsem
časovno potratno. Končno se usedem, saj je vseeno, zdaj ko sem že tako umazana in je moja obleka strgana ni več važno kam se uležem. Za kratek čas zaspim. Zunaj se že dani, vedno svetleje postaja.
Naslednji dan sva šla z Joškom v
mesto, On je bil še vedno na varnem. Pripravljal je prostor za razstavo. Joško
in jaz z njim. Kako sem si želela, da bi ostala doma. Šla sva na drink. V mestu
je še vedno smrdelo po zažganem bilo je še vedno nekaj krvi po tleh in na
stenah zgradb. Okna razbita. Mrtve, če so bili, so jih že pospravili. Na ulicah
je bila vojska in vsakega so pregledali. Skupine več kot dva so nasilno
razdvojili, če le to ni bila družina. Neprijetno mi je bilo in to so počeli
ljudje, ki smo jih mi plačevali. Prav ta moment jih. Spomnila sem se na dogodke
izpred dvajsetih let, ko se je ljudska armija obrnila in napadla lasten narod
in so se sosedi, ki so vrsto let si pomagali in živeli skupaj v miru, drug
drugemu požgali, poklali in uničili življenja. Sprovocirala jih je pa ekipa
bolnih norcev, kateri so znali zaigrati na karte domoljubja prekritega s
sovražnim nacionalizmom. Na koncu rezultat, vojni dobičkarji, ki se danes
sprehajajo med nami, požgane vasi, porušeni domovi, posiljene ženske, mučeni
moški, sirote, razbite družine in slabo življenje tam, kjer se je nekoč uživalo
mir in blagostanje.
Zvedela sva, da je v centru
policijska ura po šesti zvečer. Joško je šel na pivo, jaz pa nekaj metrov za
njim, bosa sem se težko prebijala mimo vseh tistih črepinj. Še vedno v isti
obleki. Spala skoraj nisva. Preden sva vdrla v vežo sva skoraj celo noč tavala
po mestu in Joško se je naslajal nad svojim revolucionarnim dejanjem, ko je
hodil po ulicah in gledal sledi nočnega uničevalnega pohoda.
Naročil si je pivo, me pogledal
čez mizo in rekel: ˝Tako ljuba moja sestrica, prijateljica, moja slaba vest ali
kako naj ti rečem. Pogledala sem ga direktno v oči, zeleno rjave, priprti
pogled, ki mi je dal vedeti, da me upošteva in mu odgovorila: ˝Georgette Joško,
Georgette!˝
...................... se nadaljuje!
07. 11. 2013
-------------- Georgette Homme ---------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar