Pesem II. del

Slišim korake končno nekaj živega ne samo curljanje, scanje in ovohavanje ter lizanje mojega našega telesa. Še dobro, da sem se naučila vklapljati flegmo, še dobro, da znam deliti vse, še dobro, da mi je bolj mar za drugega, še dobro, da znam misliti na druge in drugim privoščimo več. Mi ne potrebujemo veliko, mi potrebujemo nekaj svojega predvsem pa notranji mir. Želja po pomirjenosti z vsemi temi štirimi, ki se razlikujemo drug od drugega tako zelo, pa vendar sestavljamo celovitega Njega.

V naslednjem hipu me nekdo močno prime za lase in glavo potegne nazaj, zaječim od bolečine, nič več ne slišim, mižim in čutim dih obraza kateri me gleda od blizu. Zaželim si nekoga imeti zraven, zaželim si objema in stiska, zaželim si poljuba. Drsim, nekdo me nekam vleče za lase, hkrati komaj premikam noge in si pomagam, da mi ne spuli tisto zlepljeno zmešnjavo na moji glavi. Spusti me in skotalim se proti neki steni. Obležim in začutim rebra kako me bolijo, bolijo me tudi drugi predeli, predvsem pekoč občutek okoli mojih prsi. Vsaj čutim, torej se zavedanje vrača. Pomislim na Joška, si preživel. Čutim da je nekdo v bližini, nekdo poznan. Želim izjaviti, poklicati Joška, pa samo izustim nekaj podobnega njegovemu imenu. Joško si preživel? Zakaj imam občutek, da še bolj zdelan ležiš nekje v moji bližini.

Kasneje, ne vem koliko časa je minilo v tisti tišini s prekinjajočim enakomernim globokim dihanjem kot bi nekdo spal se mi prikrade podoba človeka kako razkrečen in gol leži čez nekaj podobnega leseni kozi, privezan s stopali na lesene noge zadaj in z rokami spredaj. Tako prepognjenega vidim od zadaj. Ne vidim kdo je. Nekdo se mu približa, slišim zvok zadrge in kasneje globoko dihanje. Tisto podobo so večkrat dnevno nabrisali od zadaj, ne vem, ne vidim ali so bili različni ljudje, vsak dan so si jo vzeli, vsaj enkrat dopoldne in enkrat zvečer. Niso ji dajali jesti, piti komaj. 31 dni zapored.

Kadar je niso fukali od zadaj, so jo s tanko šibo bičali po zadnji plati, kot otroka, da je imela vso rdečo in posuto s tankimi vijoličnimi kratkimi potezami kot nizozemskega post impresionističnega slika, kratke črtice na slikah enoušnega. Zvezdnato nebo in tiste zvezde se še spomniš, ko jih je podaril. Vse, tvoje so, je rekel.


...................... se nadaljuje!

13. 01. 2014

-------------- Georgette Homme ---------------

Pesem I. del

Končno a počasi se mi vrača spomin, vendar še vedno ne vem kje je Joško, George, njegova boljša slikarska polovica, On, kje ste drugi moji, nikoli ne vem kaj točno ste mi, nekaj več ste, ste tudi jaz kot sem jaz vi. Včasih, na žalost, smo eno. A vas imam rada. Ljubim vas kot sestra, še bolj, kot samo sebe. Ponovno poskušam odpreti oči. Narahlo se mi razlepijo veke, a le toliko, da skozi njih prodre hladna svetloba. Zabolijo me oči. Zaprem jih nazaj močneje, bolečina v glavi se poveča. Zagledam se v rdečo na steni komaj vidno na trenutke zaradi bele svetlobe rožnato, zamižim in pojavijo se pike vseh rdečih odtenkov pesem, ki sem jo je nekoč zapisal, se prikrade iz nekje zadaj iz nekih navidez mirnih časov, ko je bil borbe še v lastnem telesu, ko se je sprehajal po vseh tistih pokrajinah, golih in poraščenih, sončnih in oblačnih, včasih prijetno deževnih, včasih prebičana od neurij, požganih, drugič poplavljenih. Erozija pa je pripeljala do tistega bistva, ko ostane samo še čisti jaz, z zavedanjem, da življenje ni od posameznika, da je življenje last vseh nas. Da zanj smo odgovorni vsi.

Rdeča obleka

Rdeča si ti, rdeče so tvoje ustnice, mi je šepetal (me gledal s tistimi njegovimi očmi, globokimi in zazrti tja v daljavo, včasih le za občutek kot odsotnimi).

Ni šepetal, slišala sem ga, ker sem si tako želela.

V mislih šepetala sem si jaz.

To je bilo še v časih, ko nisem vedela, kje moje mesto je in kaj moja vloga je v življenju vseh nas.

V življenju nas Njega.

...................... se nadaljuje!

13. 01. 2014

-------------- Georgette Homme ---------------