Končno a počasi se mi vrača
spomin, vendar še vedno ne vem kje je Joško, George, njegova boljša slikarska
polovica, On, kje ste drugi moji, nikoli ne vem kaj točno ste mi, nekaj več ste,
ste tudi jaz kot sem jaz vi. Včasih, na žalost, smo eno. A vas imam rada.
Ljubim vas kot sestra, še bolj, kot samo sebe. Ponovno poskušam odpreti oči. Narahlo
se mi razlepijo veke, a le toliko, da skozi njih prodre hladna svetloba.
Zabolijo me oči. Zaprem jih nazaj močneje, bolečina v glavi se poveča. Zagledam
se v rdečo na steni komaj vidno na trenutke zaradi bele svetlobe rožnato,
zamižim in pojavijo se pike vseh rdečih odtenkov pesem, ki sem jo je nekoč
zapisal, se prikrade iz nekje zadaj iz nekih navidez mirnih časov, ko je bil
borbe še v lastnem telesu, ko se je sprehajal po vseh tistih pokrajinah, golih
in poraščenih, sončnih in oblačnih, včasih prijetno deževnih, včasih prebičana od neurij,
požganih, drugič poplavljenih. Erozija pa je pripeljala do tistega bistva, ko
ostane samo še čisti jaz, z zavedanjem, da življenje ni od posameznika, da je
življenje last vseh nas. Da zanj smo odgovorni vsi.
Rdeča
obleka
Rdeča
si ti, rdeče so tvoje ustnice, mi je šepetal (me gledal s tistimi njegovimi
očmi, globokimi in zazrti tja v daljavo, včasih le za občutek kot odsotnimi).
Ni
šepetal, slišala sem ga, ker sem si tako želela.
V
mislih šepetala sem si jaz.
To
je bilo še v časih, ko nisem vedela, kje moje mesto je in kaj moja vloga je v
življenju vseh nas.
V
življenju nas Njega.
...................... se nadaljuje!
13. 01. 2014
-------------- Georgette Homme ---------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar