Slišim
korake končno nekaj živega ne samo curljanje, scanje in ovohavanje ter lizanje
mojega našega telesa. Še dobro, da sem se naučila vklapljati flegmo, še dobro,
da znam deliti vse, še dobro, da mi je bolj mar za drugega, še dobro, da znam
misliti na druge in drugim privoščimo več. Mi ne potrebujemo veliko, mi
potrebujemo nekaj svojega predvsem pa notranji mir. Želja po pomirjenosti z
vsemi temi štirimi, ki se razlikujemo drug od drugega tako zelo, pa vendar
sestavljamo celovitega Njega.
V
naslednjem hipu me nekdo močno prime za lase in glavo potegne nazaj, zaječim od
bolečine, nič več ne slišim, mižim in čutim dih obraza kateri me gleda od
blizu. Zaželim si nekoga imeti zraven, zaželim si objema in stiska, zaželim si
poljuba. Drsim, nekdo me nekam vleče za lase, hkrati komaj premikam noge in si
pomagam, da mi ne spuli tisto zlepljeno zmešnjavo na moji glavi. Spusti me in
skotalim se proti neki steni. Obležim in začutim rebra kako me bolijo, bolijo
me tudi drugi predeli, predvsem pekoč občutek okoli mojih prsi. Vsaj čutim,
torej se zavedanje vrača. Pomislim na Joška, si preživel. Čutim da je nekdo v
bližini, nekdo poznan. Želim izjaviti, poklicati Joška, pa samo izustim nekaj
podobnega njegovemu imenu. Joško si preživel? Zakaj imam občutek, da še bolj
zdelan ležiš nekje v moji bližini.
Kasneje,
ne vem koliko časa je minilo v tisti tišini s prekinjajočim enakomernim
globokim dihanjem kot bi nekdo spal se mi prikrade podoba človeka kako
razkrečen in gol leži čez nekaj podobnega leseni kozi, privezan s stopali na
lesene noge zadaj in z rokami spredaj. Tako prepognjenega vidim od zadaj. Ne
vidim kdo je. Nekdo se mu približa, slišim zvok zadrge in kasneje globoko
dihanje. Tisto podobo so večkrat dnevno nabrisali od zadaj, ne vem, ne vidim ali
so bili različni ljudje, vsak dan so si jo vzeli, vsaj enkrat dopoldne in enkrat zvečer. Niso ji
dajali jesti, piti komaj. 31 dni zapored.
Kadar
je niso fukali od zadaj, so jo s tanko šibo bičali po zadnji plati, kot otroka,
da je imela vso rdečo in posuto s tankimi vijoličnimi kratkimi potezami kot nizozemskega
post impresionističnega slika, kratke črtice na slikah enoušnega. Zvezdnato nebo
in tiste zvezde se še spomniš, ko jih je podaril. Vse, tvoje so, je rekel.
...................... se nadaljuje!
...................... se nadaljuje!
13. 01. 2014
-------------- Georgette Homme ---------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar