Pesem III. del .... Tesla III. del

Parkiram, kar nekaj ljudi se je zbralo, grem mimo njih skozi vhod direktno pred oder. Premislim si, se oddaljim, da me med nastopom ne bo takoj opazila. Tam za zvočnik na levo stran se umaknem. Naročim vodo. Začuda sem jo dobila v kozarcu. Povoham brez vonja. Torej je voda!

Spijem požirek, dva, se razgledam okoli. Nihče poznan. Zategnjene face. Težko se bo danes družiti tu.

Mogoče bo več sreče, ko se ga bodo malo napili in bo zategnjenost popustila. Pogledam proti šanku in mi dekle, ki mi je postregla vodo pomižikne. Pomižiknem ji nazaj in se ji nasmehnem. Vrača nasmeh. Zelo lepo razporejene zobe ima in tako prijeten in topel nasmeh. Lesk v očeh je obrobljalo močno senčilo za oči. Spijem še malo.

Dvorana ne velika se polni, nekaj je že kar pribitih, nekako znani so mi, ta govorica dialekt, obnašanje, direktnost, vsake toliko je kdo zarjovel. Prav staršljivi so zgledali. Dekleta podobnega vedenja vendar vseeno bolj dekliška. Seveda Joškovi ljudje s prekaljenimi geni. Trdoživci.

Bend začne igrati, trije so bili. Imenovali so se nekaj v vezi drug and fuck (DISDRUGthisFUCK), preslišala sem. Usekali so iz teme z zelo hitrim ritmom, v katerem so se prepletali bobni, bas in kitara tako močno, da za pevca res ni bilo prostora. Nažigali so, basist brez ene strune, kitarist tako hiter, da se je že skoraj prehiteval, bobnar katerega sta oba lovila ali pa on njih, vendar še vedno tako prekleto naštudirano, tako melodično tako popolno, da si lahko samo stal tam in jih poslušal, seveda se je pojavila Tesla, še vedno drobcena z bujno pričesko, mišje skoraj blond barve, ista kot pred desetimi leti, ko smo jo nazadnje videli. Lenonke, ki so kljub njenemu drobcenemu obrazku, še vedno delovale majhne, verjetno je nosila otroške, pa tako atraktivna in posebna, prav markantna. Da znala je biti izstopajoča ali pa nevidna, kakršna je hotela biti. S svojim na momente kričečim in na momente globokim glasom se je tako vklopila v njihovo igranje, da smo bili totalno presenečeni vsi. Musck, musck je pela o svojem dragem ali pa o mačku nisem jo dobro razumela, pa saj je vseeno, bilo je fantastično. Ko si že prepričan, da je to to, te preseneti nadgradnja tistega za kar misliš, da je popolno in da se sploh lahko še nadgradi in spreminja. V tem bendu so se poigravali z vklapljanjem v zvočno ospredje in spremljanjen iz ozadja kot zvočne zavese, ne da bi ostali sodelujoči glasbeniki bili prezrti. Res eno uro kvalitetnega koncerta, brez pavze. Čisti šok. Tistemu, ki ni slišal je lahko do smrti žal, bi rekel Joško.  Sama imam raje umirjene ritme, bolj sem za asketizirano klasiko minimalizma. Toda tole je bilo prava kvalitetna šok terapija. Končajo, folk pa deloma razpaljen deloma šokiran, ker kaj takega niso pričakovali. Če ne bi sama od navdušenja začela ploskati bi verjetno pozabili. Tesla se prijazno zahvali, pogleda kot bi nekoga iskala, me zagleda, stopi z odra in gre direktno do mene.

...................... se nadaljuje!

10.09. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Pesem III. del .... Tesla II. del

Sestra, ki to ni bila, suhica koščena. Tega ne morem reči bila pa je drobcena, še zdaj je in bujne laske ima pa tisti obrazžšček, kot bi sama prikupno dejala, ki je vedno otroški in ima moč pripraviti celotno družbo okoli nje, da postane ali prostaška ali fina ali karkoli ji zapaše. Mala siva čarovnica s prekleto dobrim glasom bi rekel Joško.

Šla sem na njen koncert. Vsedla sem se v našo, zeleno princeso in se odpeljala sestrici naproti. Nikoli nisva nič imeli, pa tako me je imelo, da bi. Ne, je vedno trdo ponavljal On. Z nekaterimi pač ne. Pa zakaj sva oba z Joškom tulila vanj. Saj si tak, da si s skoraj z vsemi. Prav zaradi tega, ker nekatere posebne punce spadajo med skoraj. Tako sem se odpravila skorajšnji naproti.

Mrak se je že delal okoli devete ure zvečer, jaz pa sem drvela mojemu mestu naproti. Po ovinkih malo gor, malo navzdol, spet ovinek, vseskozi ob najdaljši reki naše dežele. Noč in polna luna sta jo delali vabljivo, da bi kar zapeljala vanjo tako lepo gladko je drsela kot že dolgo ne. Bila je umirjena kot je znala biti po umirjenem mesecu deževja, sonca in oblačnosti. Vsakega pomalo in rečni tok je bil spraven. Ko bi vsaj moji ljudje bili takšni. Moj narod ni vreden toka te reke, bi verjetno rekel Joško Šus. Hlapci! Seveda brez pljunka ne bi zmogel teh besed.

Le kje je zdaj? Se mu godi kot meni? Mu je bolje, je živ?

Peljali smo mimo hriba kjer je smo preživljali s ˝fejk˝ babico otroštvo. Romantičen hrib s cerkvijo na vrhu in vasico pod njo. Tako tipično naše deželno. Vzpenja se prav nad mestom, novim in starim katera dela povezuje most. Malo naprej most in vas poimenovana po reki še malo pa bomo tam. Pospešila sem Nicoleto od samega pričakovanja. Čez nekaj minut sem zagledala, tik pred popolno temo obris visokega dimnika nad sotesko. Zares visok. Tu smo. 

...................... se nadaljuje!

10.09. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------