Pesem III. del .... Tesla II. del

Sestra, ki to ni bila, suhica koščena. Tega ne morem reči bila pa je drobcena, še zdaj je in bujne laske ima pa tisti obrazžšček, kot bi sama prikupno dejala, ki je vedno otroški in ima moč pripraviti celotno družbo okoli nje, da postane ali prostaška ali fina ali karkoli ji zapaše. Mala siva čarovnica s prekleto dobrim glasom bi rekel Joško.

Šla sem na njen koncert. Vsedla sem se v našo, zeleno princeso in se odpeljala sestrici naproti. Nikoli nisva nič imeli, pa tako me je imelo, da bi. Ne, je vedno trdo ponavljal On. Z nekaterimi pač ne. Pa zakaj sva oba z Joškom tulila vanj. Saj si tak, da si s skoraj z vsemi. Prav zaradi tega, ker nekatere posebne punce spadajo med skoraj. Tako sem se odpravila skorajšnji naproti.

Mrak se je že delal okoli devete ure zvečer, jaz pa sem drvela mojemu mestu naproti. Po ovinkih malo gor, malo navzdol, spet ovinek, vseskozi ob najdaljši reki naše dežele. Noč in polna luna sta jo delali vabljivo, da bi kar zapeljala vanjo tako lepo gladko je drsela kot že dolgo ne. Bila je umirjena kot je znala biti po umirjenem mesecu deževja, sonca in oblačnosti. Vsakega pomalo in rečni tok je bil spraven. Ko bi vsaj moji ljudje bili takšni. Moj narod ni vreden toka te reke, bi verjetno rekel Joško Šus. Hlapci! Seveda brez pljunka ne bi zmogel teh besed.

Le kje je zdaj? Se mu godi kot meni? Mu je bolje, je živ?

Peljali smo mimo hriba kjer je smo preživljali s ˝fejk˝ babico otroštvo. Romantičen hrib s cerkvijo na vrhu in vasico pod njo. Tako tipično naše deželno. Vzpenja se prav nad mestom, novim in starim katera dela povezuje most. Malo naprej most in vas poimenovana po reki še malo pa bomo tam. Pospešila sem Nicoleto od samega pričakovanja. Čez nekaj minut sem zagledala, tik pred popolno temo obris visokega dimnika nad sotesko. Zares visok. Tu smo. 

...................... se nadaljuje!

10.09. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------