V
tisti slabi uri, ko sem jo čakala med tem, ko je iskala tiste neke ljudi, ki
morda niti niso tu, sem se nagledala ljudi okoli mene, njihovih obrazov in
postav, kako so bili oblečeni in kako so se obnašali. Vsi po vrsti že opiti so
delovali prav smešno, še bolj kot Joško. Nekaj si je pa le pridobil z nami. Ni
tako smešen, čeprav za mesto še vedno preveč kmetavzarski. No to so težke in
žaljive besede, glede na to, da največ, kmetavzov živi verjetno prav v glavnem
mestu. Če ne drugega se ti zarukanci vozijo tja delat. Nekateri žal tudi tam
ostanejo imajo otroke, ki so ... dovolj o tem je že Joško pred časom. Res je
niso vsi takšni, je pa večina. Preveč preprost, bo prava beseda za Joška in
preprosti so tudi ti tu. Verjetno imajo čisto drugačno življenje, z drugimi
cilji in željami. Morda veliko bolj preprostimi. ˝Greva!˝ me preseneti iz
strani. Šla sva ven mimo znanega obraza, visoko čelo, štrleči lasje očala in
kozja bradica. Trostruni basist. Pogledava se in prepoznava, oči tako znane,
svetlomodrozelenosive. Grem naprej se še ozrem, on gleda za mano malce začuden
kot sem bila tudi sama. Ga poznam.
˝O
karavan, je rekla. Vedno je imel karavane. Spomnim se še tistega pred tem.˝
˝Nicoleta,˝
sem jo popravila. ˝Ta avto je Nicoleta.˝ Postrani me je pogledala. Nasmehnila
se je in dodala: ˝Vedno je dajal dragim predmetom imena.˝
˝Res
je in še vedno verjame, da ti tako lažje in dlje služijo saj ravnaš z njimi kot
z najdražjimi.˝ sem dodala.
...................... se nadaljuje!
10.09. 2013
-------------- Georgette Homme ---------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar