Tesla
je želela sedeti zadaj. ˝Prav,˝ sem ji odvrnila. Čudno mi je bilo, da se je
dejansko vsedla za menoj, tako, da je nisem niti dobro videla v vzratnem
ogledalu. Odpeljali sva se po poti po kateri sem prišla. Bila je že trda tema
in mesečina je v temi osvetljevala gladko površino rečnega toka. Še vedno zelo
mirno. Tudi noč je bila mirna. Reka pa kot črno olje počasna, lena, gosta, se
je zlivala po gubi najbolj revne pokrajine v deželi. Nisva veliko govorili,
prav jedrnat je bil najin pogovor, veliko sva si imeli za povedati pa nama je
obema vse skupaj uspelo povedati v nekaj stavkih. Ko zadnjih deset let spraviš
v deset stavkov. Sicer dolgih, vendar deset.
Peljeva
se že proti severovzhodu dežele kamor je želela, ko me naenkrat prosi: ˝Tu
ustavi!˝ ˝Tu ni ničesar,˝ ji rečem: ˝Je samo ravnica in nekaj gozdičkov med
griči na eni strani in višjimi hribi na drugi.˝
˝Da, tu je˝ mi reče: ˝tu ustavi.˝
Ustavim, jo pogledam,
skrivnostno se mi nasmehne, kot bi zagledala Njegov nasmeh, čisto podoben.
Včasih mu je govorila midva sva kot brat in sestra. Ti si tisti brat, ki sem ga
vedno želela in on ji je odgovoril, verjetno si ti tista sestra, katero sem
vedno pogrešal.
...................... se nadaljuje!
10.09. 2013
-------------- Georgette Homme ---------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar