Reče mi: ˝Tam zadaj je staro pokopališče, ga želiš videti.˝ Sredi noči in pokopališče, hm? ˝Ne boj se, samo zelo staro pokopališče je, nič neprijetnega, začuda je tam prav mirno brez prisotnosti česarkoli. Samo spokojen mir. Pridi,˝ skoči iz avta: ˝Boš videla.˝ Že teče proti gozdičku in komaj jo dohajam, preskoči vlažno kamnito ograjo in jaz za njo. Ograja je stara, sestavljena iz več zloženih kamnov. Bolj pregrada, katero je načel čas in je skoraj neopazna sredi gozdička. Sem pa tja kak kamen, ki je opominjal na pokopanega. Ob kamniti ograji pa majhna cerkvica bolj kapelica, pa vendar z vratmi oziroma odprtino v kateri so bila nekoč vrata. Majhna, z malim turnom in pokončno streho. Spominjala me je na tisto ob jezeru, na severu med gorami, le da je ta bila dosti manjša. Bila je prazna. In streha je bila luknjasta, včasih krita s slamo. ˝Preselili so jih. Vse, nikogar več ni tu, zato je takšen mir. Ni duhov, kateri bi iskali uteho in s prisotnostjo kalili nočno tišino. ˝Pridi˝ stopi proti velikemu kamnu na travnatih tleh poravnanega z nekaj mahu na površini in grmi ter starimi drevesi v bližini. ¨Pridi, sleci se, uleži se, zamiži, boš videla in slišala nič˝ mi reče in se počasi odpenja gumbe na hlačah, ter z eno potezo potegne srajco iz sebe. V naslednjem hipu že leži čisto gola, sproščeno gleda v nebo, jasne in prijetno toplohladne noči. Ne morem odtrgati pogleda od njenih majhnih dojk in drobnega zelo privlačnega telesa. Njena venera pa kot nikoli ne bi odrasla, tako dekliška in čisto je delovala. Vprašam se ali je še vedno nedotaknjena.Tako posebna. Buljim, drugače ne morem reči. Komaj odtrgam pogled in se zazrem v nebo. Sem pa tja kak oblak, raztrgan in iz strani z luno obsijan. Na eni strani svetel na drugi temen v ozadju pa svetloba lune, ki naredi temno nebo privlačnejše. Zvezde se danes vidijo slabše zaradi lunine prisotnosti, pa vendar je noč prav čarobna in presenetljivo topla in vlažna le toliko, da prijetno ohlajala ozračje. Takšna noč, ko z veseljem zaspiš gol v stiku s tlemi in v objemu narave ne, da bi te motil šum neznanega, žuželke ali hlad. Tam sva doživljali prav spokojno noč, kakršno si lahko samo želiš in jo doživiš morda nekajkrat v življenju, če. Mižim in počasi se oddaljujem, ...
...................... se nadaljuje!
10.09. 2013
-------------- Georgette Homme ---------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar