˝Tu
me lahko odložiš, naprej nimam veliko in bom šla na štop.˝
˝Lahko
te zapeljem do doma, pri vseh kilometrih, ki sem jih naredila bo teh 20 minilo
kot bi mignil.˝
˝Saj
prav zato,˝ mi odgovori. Nisem je razumela, kaj je mislila. Včasih si želim
razumeti ženske pa ne gre, Njegova prisotnost je premočna.
Odpeljem
se, še vedno je noč, razmišljam o njej in o starem pokopališču, ki je bil zavit
v meglico resničnosti. ˝Je bilo res,˝ se sprašujem. Včasih se mi zdi kaj tako
neverjetnega, kot bi bile samo zelo resnično prisotne misli. Postava za mojim
sedežem pa na moje veliko presenečenje ni izginila, še vedno je tam in ne prepoznam
je, rahel svetel lesk luči z nasproti vozečega vozila mi odkrije in da vedeti, da sem videla Njega, sem bila z Njim,
naslednji lesk mi odkrije režeča usta in vonj po žganici.
10.09. 2013
-------------- Georgette Homme ---------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar