Lesk
se spremeni v slepečo svetlobo in že sem nazaj pod tisto hladno osvetlitvijo še
bolj hladnega betonskega prostora.
Osvestim
se in roke me bolijo, nategnjene so z nogami stojim na tleh in zraven prevrnjena
deščica, uspel je odklop vendar sem vseeno padla in verjetno doživela ramenski
izpah, ta trenutek sem bila na kolenih in visela sem kot cunja brez moči, še
vedno privezana okoli zapestij in zvezana okoli gležnjev. Tam že vsa do krvi
odrgnjena. Nekdo se je približal, niti najmanjšega pojma nimam kdaj in koliko
časa sem tako visela v tistem hladnem prostoru s slabo osvetlitvijo, in silo v
rokah popustil tako, da sem zvezana obležala še vedno pričvrščena na strop.
Zakaj me ne ubijejo, nič ne vem kar bi jim ustrezalo in res ne vem zakaj sem
tukaj. Nekaj mi pravi, da samo in zgolj zaradi ustrahovanja. Pa kaj bodo z
strašenjem in ustrahovanjem mene in Joškota, saj obstajava v vzporednem svetu
saj nisva skoraj, da ne realna, sva On, ki ga zdaj ni tu. On je realen; On bi
lahko bil nevaren, čeprav ni. Od bolečin sem postala neobčutljiva in tako sem
mirna, da mi je vseeno ali spim ali sem budna, vseeno mi je za čas, lakote ne
občutim in vseeno mi je za lastno življenje. Tako pripeljali so me do konca
zdaj lahko umrem. Če bi imela moč bi sama tako si storila.
Kratka misel iz
filma oblakov A, ki je bila del vsesplošne resnice in kasnejše verovanje tistih,
ki nočejo drugemu nič žalega in so zadovoljni z danim:
Življenje ni tvoje,
življenje je vseh nas. Ne
moreš si ga lastiti. Živeti moraš, živeti zaradi življenja drugih, zaradi
življenja vseh nas.
Predstavljam
si kakšna izgledam, verjetno ne prav dobro. Zlepljeni in poscani lasje, nad
obrvmi čutim rano in po levi ličnici odrgnino, katera je ob nastanku zelo
pekla, zdaj ne več, čeljust me boli in težko jo brez bolečin premikam in usta
moja polna usta verjetno krvava, nabuhla in razpokana, če bi želela jih ne bi
mogla zdaj nikakor našobiti. Našobljeno rdeča.
10.09. 2013
-------------- Georgette Homme --------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar