Pesem IV. del .... Rdečka, ki šobi

Po letih tekanja in pavzah, katere pa nikoli niso bile predolge, včasih največ par mesecev brez teka, smo se preselili pod velik hrib, blizu našega mesta. Hrib ni bil samo hrib, temveč skupek hribov in malih kotanj, dolinic v katerih je bilo vedno vlažno. Po deževnih dneh pa vse polno potočkov in izvirov. Na zečetku smo veliko pretekli sami, z leti pa je postal ta šport tako trendovski, da so tekli že vsi. Vedno smo se nasmihali, ker ne morem verjet tudi teči je treba tako kot hoditi znati. Kaj vse so ljudje ˝tekači˝ počeli s svojimi nogami, le naravnost jih niso premikali, da in navzgor jih je treba povleči za odriv in kondicijo. Metali so jih naokoli, racasto premikali naprej, noge vlekli za sabo, švedrali svoje športne copate, kateri so bili pregrešno dragi. O moj bog, najprej bi se morali ponovno naučiti hoditi. Verjetno niso nikoli znali. Moj On nikoli ne bi zapravil toliko za športne copate, pa še uničevali so jih. Polovični znesek najdražjih je vedno trdil so že dovolj dobri za tekača kot smo mi. Seveda je imel vsak svoje želje, On, da so ga oprijeli dovolj močno v sprednjem predelu. Jaz, seveda barva je bila moja izbira do katere nikoli nisem prišla zato sem morala teči bosa. Še vedno bosa. George samo, skromen kot vedno, samo, da je bilo kaj črnega in kaj svetlikajočega, Joško je potreboval grob podplat in njegova boljša slikarska polovica kontarst. Tako so bile ponavadi sivo, črno rdeče z grobim podplatom in so znale spredaj prav dobro oprijeti. In seveda Georgevsko so ponoči odbijale svetlobo. Daleč od trendi pinki, zelene ali modre. Vedno več je bilo tudi lovač starih in mladih, obupanih, sprehajalk tekačic, nadihati se svežehga zraka in videti kakšno fajn moško ritko, ženskih je bilo manj, tiste so bile v studiih za oblikovanje postave. Tu so se premikale no ja, brez komentarja. Bile pa so tudi zanimive punce in te je z veseljem ogovarjal Joško. Med tem, ko je On gledal in si ni pustil blizu, je Joško ogovarjal tako spretno, da mu je prav dobro uspevalo, seveda sem mu pomagala in pomagala nam je tudi Njegova privlačnost. Tako se je zgodilo tisti prvi vroči dan nekaj tednov pred prvim poletnim. Bil je petek prav dobro se spomnim, da smo tam na poti večnih spominov na tovariše zagledali rdečelasko, ki je bila bolj oranžna kot rdeča. Luštna posebna punca, ki je ves čas, ko je hodila po hribu navzdol proti nam, ki smo tekli navzgor gledala v nas, verjetno nas Njega. Ko sta si prišla čisto blizu je opazoval njena usteca. Ne, jaz sem jih, On je gledal. Tako zanimiva, prav posebno ukrivljena tako nežno napeta. Že skoraj je šel mimo, ko ga je pozdravila: ˝Živjo˝, tako na glas, da je še sam trznil in ji odzdravil globoko in nekoliko grobo, da je še mene zaščemelo. Mmmm, njegov glas zna biti tako ... . Živjo iz tistih ustec je bilo slišati in videti tako, da sem Joška komaj zadržala, ker je že skoraj planil po njej. Le kaj mu je, se je spozabil, da ni v svoji beznici. Kar se pa ustec tiče mi še danes njih slike rojijo po glavi.

18. 05. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Pesem III. del .... Tesla X. del

Lesk se spremeni v slepečo svetlobo in že sem nazaj pod tisto hladno osvetlitvijo še bolj hladnega betonskega prostora.

Osvestim se in roke me bolijo, nategnjene so z nogami stojim na tleh in zraven prevrnjena deščica, uspel je odklop vendar sem vseeno padla in verjetno doživela ramenski izpah, ta trenutek sem bila na kolenih in visela sem kot cunja brez moči, še vedno privezana okoli zapestij in zvezana okoli gležnjev. Tam že vsa do krvi odrgnjena. Nekdo se je približal, niti najmanjšega pojma nimam kdaj in koliko časa sem tako visela v tistem hladnem prostoru s slabo osvetlitvijo, in silo v rokah popustil tako, da sem zvezana obležala še vedno pričvrščena na strop. Zakaj me ne ubijejo, nič ne vem kar bi jim ustrezalo in res ne vem zakaj sem tukaj. Nekaj mi pravi, da samo in zgolj zaradi ustrahovanja. Pa kaj bodo z strašenjem in ustrahovanjem mene in Joškota, saj obstajava v vzporednem svetu saj nisva skoraj, da ne realna, sva On, ki ga zdaj ni tu. On je realen; On bi lahko bil nevaren, čeprav ni. Od bolečin sem postala neobčutljiva in tako sem mirna, da mi je vseeno ali spim ali sem budna, vseeno mi je za čas, lakote ne občutim in vseeno mi je za lastno življenje. Tako pripeljali so me do konca zdaj lahko umrem. Če bi imela moč bi sama tako si storila. 

Kratka misel iz filma oblakov A, ki je bila del vsesplošne resnice in kasnejše verovanje tistih, ki nočejo drugemu nič žalega in so zadovoljni z danim: 

Življenje ni tvoje, življenje je vseh nas. Ne moreš si ga lastiti. Živeti moraš, živeti zaradi življenja drugih, zaradi življenja vseh nas.

Predstavljam si kakšna izgledam, verjetno ne prav dobro. Zlepljeni in poscani lasje, nad obrvmi čutim rano in po levi ličnici odrgnino, katera je ob nastanku zelo pekla, zdaj ne več, čeljust me boli in težko jo brez bolečin premikam in usta moja polna usta verjetno krvava, nabuhla in razpokana, če bi želela jih ne bi mogla zdaj nikakor našobiti. Našobljeno rdeča.

10.09. 2013

-------------- Georgette Homme --------------