Po
letih tekanja in pavzah, katere pa nikoli niso bile predolge, včasih največ par
mesecev brez teka, smo se preselili pod velik hrib, blizu našega mesta. Hrib ni
bil samo hrib, temveč skupek hribov in malih kotanj, dolinic v katerih je bilo vedno
vlažno. Po deževnih dneh pa vse polno potočkov in izvirov. Na zečetku smo
veliko pretekli sami, z leti pa je postal ta šport tako trendovski, da so tekli
že vsi. Vedno smo se nasmihali, ker ne morem verjet tudi teči je treba tako kot
hoditi znati. Kaj vse so ljudje ˝tekači˝ počeli s svojimi nogami, le naravnost
jih niso premikali, da in navzgor jih je treba povleči za odriv in kondicijo.
Metali so jih naokoli, racasto premikali naprej, noge vlekli za sabo, švedrali
svoje športne copate, kateri so bili pregrešno dragi. O moj bog, najprej bi se
morali ponovno naučiti hoditi. Verjetno niso nikoli znali. Moj On nikoli ne bi
zapravil toliko za športne copate, pa še uničevali so jih. Polovični znesek
najdražjih je vedno trdil so že dovolj dobri za tekača kot smo mi. Seveda je imel
vsak svoje želje, On, da so ga oprijeli dovolj močno v sprednjem predelu. Jaz,
seveda barva je bila moja izbira do katere nikoli nisem prišla zato sem morala
teči bosa. Še vedno bosa. George samo, skromen kot vedno, samo, da je bilo kaj
črnega in kaj svetlikajočega, Joško je potreboval grob podplat in njegova
boljša slikarska polovica kontarst. Tako so bile ponavadi sivo, črno rdeče z
grobim podplatom in so znale spredaj prav dobro oprijeti. In seveda Georgevsko
so ponoči odbijale svetlobo. Daleč od trendi pinki, zelene ali modre. Vedno več
je bilo tudi lovač starih in mladih, obupanih, sprehajalk tekačic, nadihati se
svežehga zraka in videti kakšno fajn moško ritko, ženskih je bilo manj, tiste
so bile v studiih za oblikovanje postave. Tu so se premikale no ja, brez
komentarja. Bile pa so tudi zanimive punce in te je z veseljem ogovarjal Joško.
Med tem, ko je On gledal in si ni pustil blizu, je Joško ogovarjal tako spretno,
da mu je prav dobro uspevalo, seveda sem mu pomagala in pomagala nam je tudi
Njegova privlačnost. Tako se je zgodilo tisti prvi vroči dan nekaj tednov pred
prvim poletnim. Bil je petek prav dobro se spomnim, da smo tam na poti večnih
spominov na tovariše zagledali rdečelasko, ki je bila bolj oranžna kot rdeča. Luštna posebna punca, ki je ves čas, ko je hodila po hribu navzdol proti nam,
ki smo tekli navzgor gledala v nas, verjetno nas Njega. Ko sta si prišla čisto
blizu je opazoval njena usteca. Ne, jaz sem jih, On je gledal. Tako zanimiva,
prav posebno ukrivljena tako nežno napeta. Že skoraj je šel mimo, ko ga je
pozdravila: ˝Živjo˝, tako na glas, da je še sam trznil in ji odzdravil globoko
in nekoliko grobo, da je še mene zaščemelo. Mmmm, njegov glas zna biti tako ...
. Živjo iz tistih ustec je bilo slišati in videti tako, da sem Joška komaj
zadržala, ker je že skoraj planil po njej. Le kaj mu je, se je spozabil, da ni v
svoji beznici. Kar se pa ustec tiče mi še danes njih slike rojijo po glavi.
18. 05. 2013
-------------- Georgette
Homme ---------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar