Kavica

˝Prideš? Veliko se morava pomeniti, tudi o sodelovanju. Imam vprašanje zate.˝

˝Tudi jaz.˝ ji odgovori.

Sta si všeč? Ona nama je.

˝Zdravo, imaš še čas?˝

˝Seveda, saj sva se dogovorila.˝

˝Čakam te.˝

˝Pojdiva.˝

Debata o krizni situaciji, ki ji ni konca, vmes pa o krasnem vremenu in vikendu, ki je dan za nami minil prav posebno brez pretiravanja kot prejšnji.

Poglejva, če bo kaj sonca, v tem letnem času ga še iščemo, da bi se mu nastavili. Kasneje se mu na vse pretege izogibamo.

Poglejva. Če ga ne bo najinega toplorumenega, ga iščeva drugje. Zadnja miza na soncu. Samo še naju čaka. Sedemo.

Pokaže mu problem, ves zmeden zaradi njene prikupnosti in všečnosti odgovori neumnost, ki ne kaže na njegovo profesionalnost. Ni mu mar, brez sramu nadaljuje. Jaz jo samo opazujem. Tudi On jo.

Lepa je in zanimiva. Meter sedemdeset in verjetno nekaj čez. Balerinke z višjo peto, pa vendar ne čevljev z visoko, da ne bo previsoka do ostalih v svoji okolici. Na svojem delovnem mestu. Vitka dovolj.  Zanimiv plašč spodaj odprt na stran, ne dolg, ozke hlače.

Vsede se zraven Njega, ne nasproti ali pa se On zraven nje. To kaj pomeni? Ne, verjetno nič.

Načneta debato in se sklanjata z glavami prav blizu eden drugemu. Nič poslovno, ali pač na meji. Tako, da drugi ne opazijo, ali pač, pa ne omenijo. Imam občutek, da posegata drug drugemu v osebni prostor. Nemoteče. Prijetno. Odobravajoče. Naklonjeno.

Obraz lep, zapeljiv, drugačen. Usta tanjša, razstegajoča v nasmešek pozitivnega človeka, oči rjave, ne temno, ne svetlo. Rjave. Mandljaste oblike – rahlo na zaključkih postavljene navzgor. Veke, v solznici rahlo izstopajoče. Brez strahu govorim o majhnih komaj opaznih detajlih. Lasje blond, naravni ali ne, lepo počesani, speti s špangami, ki jih ni videti. Urejena. Nos pravilen in skladen, pa vendar. Nasmehneva se sama pri sebi. Pravilo o simetričnosti telesa ne drži. Me veseli, ena izmed naših ˝pravilnih˝. Nosnici, samo On bi in je to opazil, samo On, tako pozorno opazuje svet okoli nas. Zaradi tega sem mu velikokrat hvaležna. Nosnici nista simetrični, pa vendar je lepa in prepričana sva, da razen nje in naju to redki opazijo. Toliko detajlov na obrazu preusmeri pogled.

Sposobnost opazovanja medtem pa razpredanje o poslu in kvaliteti izdelka mu je v krvi, takšen je. Blizu sta si. Roki, ki počivata vsaka na svoji nogi. Njeni, ena na drugi na zgornji prekrižani nogi. Počivajo. Blizu so si, za razprto roko prstov.

Strinjam se s tabo tudi jaz čutim tako, mu odgovori in pritrdi, ko ji v svojem navalu besed pove, da verjame v ljudi in da verjame, da so v osnovi vsi dobri. Ona njemu pove, da ve in verjame, da takšni kot sta onadva vedno preživijo in da jo ne skbi, kot tudi njega ne bi smelo za jutri. Pove ji, da ga ne in da mu je pomemben samo dan, ki ga doživlja, torej, preživeti do naslednjega dne in ga sproti čim bolj doživeti. Od ugodja, ki temelji na izjavljenih besedah bi lahko samo še predla, tako dobro jima gre. Krasna sta. Ljubim ju. Prav prikrito romantična. Zavezništvo in prijateljevanje na meji s strastjo in ljubeznijo. Perfektno! Bravo!

Kaj bi rekla, če bi jo poljubila medtem, ko razpredata o poslu na eni strani in približajočem se vikendu na drugi strani Alp, blizu treh meja slabo uro od severnega kraja naše dežele. Še je sneg in sonce bo. Obujanje spominov izpred dveh tednov nam prikradejo nasmeške na ustnice. Pazi ji reče, ker je sneg vedno bolj moker. Pazi na noge, predvsem na kolena. Verjetno bi ga tudi ona poljubila, ji je všeč? Sem ji jaz? Našobim ustnice. Včasih se mu zdi, jaz vem, da ji je. Tudi meni je všeč, verjetno bi jo jaz raje poljubila od njega. Samo poljub in pomuc-kala bi se z njo. Z ramo navzdol obrnjeno proti njemu nakazuje rahlo naklonjenost, pa vendar to je ali ni. Dobro skrije, ko z roko potreplja po kolenu kolega, ki se vsede za mizo s sodelavcem. Do vseh prijazna in naklonjena. Pomislim, kakšno srečo ima, kakšno srečo imava oba. Če ne bi imel mene, ki poznam naš nežnejši svet bi izgubljeno taval med njimi in one bi bile njegova slabost. In če ne bi bilo njega bi se jaz morala zadovoljiti sama. Verjetno bi z leti postala suha kot puščava.

Je igra končana? Ne, šele začenja se.

Bi ponovil predavanje zate, če želiš, ji reče, lahko tudi ena na ena. Prav v sredi tedna se dogovoriva. Prav ampak brez telefonov in obveznosti. Boš lahko. Bom, mu odgovori. Ne verjame ji, ne zaradi nje, zaradi narave posla, ki ga oba opravljata. Ponudbe in naročila so najpomembnejša v naši branži. Vse ostalo lahko počaka.

Se vidiva na sredini ji reče. Poda mu roko, poslovno. Objela bi jo.

Obiščeva našo babico, ki je v bližini. Ne govoriva veliko, le smejiva se ji. Tako rahlo hudomušno. Ravnodušna sva, razlagava ji stvari, pa ne sliši dobro. Naenkrat sva mirna. Le zakaj? Ne samo mirna, spokojna sva. Sva maloprej občutila ljubezen, sva jo, tisto čisto, preprosto, breztelesno, nemeseno, .... kozmično. Mimo naju je šla in postala, ter se za kratek čas naselila v naju. Posloviva se z nasmeškom. Poljub na roke in obraz, stisk, ki traja. Odideva.

Stopiva na sonce. Si zaljubljena se vprašam? Je On? Da, sva, za kratek čas ljubiva, občutek je dober, pomlad je tu in sonce, najino sonce. Kaj ne bo človek zaljubljen? Ljubiva.

13.03.2012

-------------- Georgette Homme ---------------