Voda

˝Kakšna je voda?˝ jo je vprašal medtem, ko je opazoval spet enega tistih trenutkov, ko se noč poslavlja in dan pojavlja. In vse to nad njim. Ležal je in skoraj spal. Med budnostjo in snom. Pravkar se je dvignila iz nje po stopnicah, zavita v brisačo in z mokrimi lasmi.

˝Prijetna zelo.˝ mu odgovori.

Zamislil se je. Kot je bilo verjetno prijetno scanje iz stopnic v morje malo prej danes spoznanega fanta.

¨Me bo zeblo, če zaplavam?˝

˝Ne bo.˝

˝Greš zraven z mano?˝

Namenila mu je ocenjujoč pogled, potem privolila. Zaplavala sta medtem, ko je smeh Robidnice v ozadju naznanjal, da zelo uživa v tangu s prijateljem v vodi do kolen.

Plavata in se z rokami skoraj dotakneta vsakokrat, ko zamahneta. Plavamo in razmišljamo o tem, kje smo v zadnje pol leta pristali. O tem, da se nam zdi, kot bi bilo pred nami ponovno vstajenje nas. Že zdaj? Ali ni to ponavadi ob istem času vsako leto. Plavamo naprej in morje ni več tako pomirjeno. Dekle, ki nas spremlja izjavi, da ima dovolj in da gre nazaj, ker sva se že kar dosti oddaljila od obale. On pa plava naprej, kot bi si želel priti na drugo stran velikega zaliva še večjega morja. Daleč je že in še vedno razmišlja, o občutkih, ki ga spremljajo v življenju. Kako so povečini v osnovi vsi isti in so bili zares doživeti, prvinski in zanimivi samo prvič, ko jih je občutil, potem so se ponavljali vedno isti z drugimi ljudmi, v drugačnih situacijah in v različnih okoljih. Začel se je zavedati, da na nek način je tako že doživel skoraj vse. Le enega občutka ne. Ne, dveh še ne. Rojstvo in smrti lastnega otroka. Drugega si ne želiš tako močno, kot si prvega želiš. Lahko bi rekla, potem ju ne rabim. Ne!

Plavamo in razmišljamo o njej, o ljubezni do nje in nje nove. Je vredno? Ko pa je lepota ljubezni kot čista abstrakcija, naša predstava o njej pa samo privid, ki ga tako radi gledamo, ki mu z velikim veseljem dovoljujemo, da nas zaslepi.

Mir in tako daleč od obale, tako sam, tam na obzorju ni več videti morja ne neba, sta zlita v eno. Ob tem primernem vetru in valovih, ki te pozibavajo se je počutil prijetno. Jaz ne, nisem vedela, kaj misli. Na momente sem pomislila, je to naš konec. Tako odtujen plava na odprto.

Joško se je oglasil: ˝Ej, kam greš, plavaš na odprto, se ti je čist odpel. Ponos naroda je v drugo smer. Tam je kopno, tam je rešitev, tam se ljudje počutijo varne.˝

˝EJ KRETEN, KAM GREŠ!˝ se je že drl nanj.

˝USEKAL TE BOM, DA TI NE BO NIČ JASNO! EEJ!˝

Usekal ga je, pa brez rezultata, tudi čutil ga ni. Ne moremo vplivati nanj. Sama se z njim pozibavam, George lebdi nad vodo in se igra z metuljem, ki priletel je mimo, tako daleč od obale. Lažje mu je, ker ga nosi veter. Obute ima Getta Grip, da si ne zmoči nog. Smešno, pa tako rad ima vlago.

Med opazovanjem Georga, pozabim na Joška, ki je še nekaj tulil za našim hrbtom, potem pa vzdihnil in se v tehniki kravla napotil proti obali, proti simbolu naroda. Zaključil je v smislu, umrite, če tako želite.

Plaval je naprej, rahlo utrujen, lačen in žejen. Pa toliko vode okoli. Prste na rokah smo imeli že čisto zgubane in naša usta so bila vijolčna. Vijolčna usta, pomislim na visoko prijateljico. Začela sem se zavedati kaj izgubljam, kaj beži stran od mene, z našim oddaljevanjem od obale. Nočem tega izgubiti. Ljubezen!

Vem ne bo me slišal. Vseeno močno razmišljam o vrnitvi. Pogledam na obalo daleč stran se je zbralo veliko ljudi, ki mahajo. Obrne se in pomaha nazaj. Nasmehne se. Uleže se na hrbet, nekaj minut tako leži. Obrne se in zajame zrak. Se potopi, počasi ga spušča in se potaplja, prijetno mu je, pokajoči zvok mehurčkov, vedno manj svetlobe, čeprav jo obožuje. Še  minuto, dve, še par trenutkov.

Kako globoko je?, se vprašam. George še kar nad gladino. Tako razdeljeni že dolgo nismo bili.

V belini je in jaz nisem z njim, ostali smo zunaj. Kot v mleku, pa vendar redko kot zrak. Lepo je, čisto. Čutim, vidim, a nisem tam, nisem z njim.

Leži, roka ga boža po laseh in mehka vlažna usta ljubkujejo naša. Kapljice, ki padajo po obrazu. Dež, slano, solze nekoga, nje, ki se je zbala, da nas bo izgubila. Pomoč, od kod, kdaj, zakaj? So bili delfini?

Nič več smeha, le nasmeh odtujenega Njega, ki videl je drugo stran, brez nas.

03.06.2012

-------------- Georgette Homme ---------------