Potop v Njegove misli

Jaz sem za drink. Okoli mene ni nihče zbolel. Verjetno nisem kužen, razen, če so tisti meni podobni bolj odprti za razne klice.

Z veseljem bi šel do konca, pa se bojimo, da ne bomo dolgo zdržali, se bo še malo mučil in podaljšal trpljenje, drugače se je že odločil tako, da se spogleduje s Špico, Glorijo kurb dobesedno in malo razstavico zvečer na vrtu državnih likovnih umetnikov, pred drinkom. Mogoče bo šel jutri zjutraj tečt, ko bo še hladno, če bo šel v vročini bo prehitro vsega konec. Potem bo pokosil travo okoli hiše, nabral rože za v vazo na sosedovem travniku, še prej pa nahranil njegovega psa, ki k sreči ni Georgev Blackdog. Po košnji bo prebelil fasado, pojedel kosilo ter se zamislil nad prelepim življenjem. Stuširal se bo in gol legel na teraso, kjer bo v pesmi ptic, ki niso trnovke so pa mogoče s trnovga in spremljavi čričkov ter posut s prelepimi pikastimi lisami sanjal o drugačnem življenju. V roki bo držal srebrn kolt 9mm. Zraven bo imel hladno pivo 3,3 dcl.

V sanjah bo to življenje težje, brez prijateljev in polno zlorab in nasilja, ki ga živijo drugod po svetu. Prebudil se bo in se zahvaljeval za ta mali košček zemlje in teh nekaj prijateljev, ki mu stojijo ob strani. Zahvaljeval se bo življenju za voljo, ki mu jo daje. Za voljo iti do konca. Zahvaljeval se bo za vid, sluh, voh, tip in okus, s katerimi ga lahko spoznavam in občujem z njim. S katerimi lahko vidim vse grozote in lepote okoli nas. Zahvalil se mu bo, ker nam je dal možnost, da lahko gledamo vse to tudi tam kjer nas ni. Zahvalil se mu bo, ker nam je dovolil narediti informacijski svet s katerim se dan za dnem borimo ga prepoznati in uporabljati ter se slepimo, da ga imamo pod kontrolo. Zahvalil se mu bo za kapitalizem.

Vstal bo, pospravil srebrni kolt 9mm v lepo izrezljano temnorjavo škatlo, katera se odpira iz strani, nenavadno darilo od prijatelja z daljnega vzhoda. Škatla je znotraj obarvana rdeče, je žametna na otip in ni iz žameta. Posebna. Sprehodil se bo do ograje, se naslonil nanjo, pogledal čez previs, zajel globoko do zadnje sape prijeten popoldanski zrak in počasi izdihnil do konca, da ne bo v meni ostalo čisto nič, to bo ponovil, dokler se mi ne bo pridružila od zadaj ona, tista, ki se mi pridruži vsak popoldan na teresi. Prav tako bo gola in njena postava, ki ni več tako mladostna pa še vedno kar čvrsta se bo privila k mojemu lisasto pikastemu telesu. Zašepetala mi bo, da je cel dan mislila name in na ta trenutek. Polizala mu bo uho, ON se bo obrnil, skoraj nasmehnil in jo poljubil. Poljub bo kot iz ljubezni, takšen kot ga imam najraje, sočen, rahlo vlažen, čuten, željan in pripadajoč. Pogledal bo v njene posebne oči, takšnih nisem še nikoli videla. Edinstvene samo njene. Pridružila se mi bo pri pogledu čez previs, rekel ji bo: ˝Veš, ... !?˝ Odgovorila mi bo: ˝Vem, ... ˝. Še en pogled od blizu, te oči in pognala se bova v globino. Prijetno naju bo streslo, voda se bo zlila in oblila naju bo ob najini svileni zunanjosti, ne bova šla po zrak temveč bova nadaljevala v globino jezera, ki ni velik je pa globok 64 m. Spodaj je temno in blatno, nič se ne vidi. Tam na meji kjer je še količkaj svetlobe, ki v spreminjajočih se sekajočih valovanjih prodira do mesta, se bova gledala in dotikala. Tam doli je svet drugačen, tam doli se lahko samo zahvališ za mir, ki ga imaš možnost doživeti vsak dan v najinem času.

15.06.2012

-------------- Georgette Homme ---------------