JazOn

Vrnila sva se na mesto kjer je še ne dolgo nazaj čakal na noč in opazoval dvig meglic iznad tolmuna pod planino, ki nosi ime po velikosti. Tam kjer bi se ob drugi priložnosti, drugem času ali sočasnosti ljubili. Verjetno vsi trije. Tam sva ležala na skali prekriti z mahom in prijetno nama je bilo. Na nek način neobremenjena pomirjena od tistega klika dalje. Ležati na mahu, prijetno vlažnem a ne preveč, da bi se obleka zmočila. Čakava na noč in zvezde. Samo midva v čisti tišini, nikjer nobenega naključnega pohodnika ali turista. Nekako nenavadno za ta kraj, pa vendar hvaležna za to samoto.

Vstal je in mi podal roko. Dvignil me je, privil k sebi in mi pogledal globoko v oči v katerih se je zrcalil on njegove, moje, sva se zrcalila drug v drugem.

˝Oprosti mi˝, je rekel.

˝Ni kaj hvaležna sem ti˝, sem mu odgovorila. Ni me spustil.

˝Saj veš.˝ še vedno me je gledal globoko v oči.

Preplavile so me misli: ˝Vem, trpim in hrepenim, po tebi, po tistem drugem tebi, ki si ga zadržal, ko si klečal pred njo. Razumem te zakaj. Boriš se in boriš se do konca z vsemi sredstvi, ki si jih vzameš na voljo. Vem zaradi nas in naše celote stisneš iz vsega maksimum. Vse možnosti uporabiš. Vem tudi, da zaradi tega minevajo leta in vem tudi, da v primerjavi z neskončnostjo so ta nična. Hvala, ker si mi pokazal ljubezen, hvala ker si mi dovolil ljubiti in mi dovolil ostati zaljubljena. Tudi tebi je težko, celo zelo trpiš. Prosim, ne povej mi kako čutiš. Že jaz čutim močno in za oba.˝

Zajokala sem in On me je objel in stisnil, se z roko sprehodil po mojem hrbtu ter postal na levem ledvenem delu. Ponovno me je stisnil in poljubljal moje solze. Toliko jih je bilo, da jih je pil. Poljubil me je na usta, prvič, tako znana so mi njegova tako podobna tako topla in mehka moja. Objel me je močneje, zavil s svojim šalom, ki si ga je po dolgem času ponovno ovil narahlo okoli vratu.

˝Podarim ti ga.˝ mi je prišepnil na levo uho medtem, ko me je objemal od zadaj.

˝Naj te objema, kadar me ne bo blizu, naj te greje, kadar ne bom premogel dovolj toplote, naj ti diši po meni, kadar boš pogrešala moj vonj, naj ti s plahutanjem v vetru govori, ko želela si boš slišati moj glas, naj bo moj večni objem.˝ mi je šepetal. Pri tem pa sem čutila kako se zlivam nazaj vanj. Me zapušča sem se vprašala, me bo pustil tu samo ali samo v njem. Me bo pozabil, nič več uporabljal in jaz ne njega. Oba sva veliko prehodila v zadnjih mesecih, se veliko naučila in izkusila. Vsak zase, vsi zase. Ujela sem njegov miren pogled tja v daljavo, kot bi bil tam daleč stran, pa vendar prisoten. Kot bi bil povsod. Vem moralo se je zgoditi, izgubiti jo veliko L, da sem jo lahko jaz občutila. S prsti mi je pogladil ustnico, poljubila sem mu dlan jo prijela z roko, ki še ni bila v njem in si jo ponesla k obrazu, zdrsela z njo po licu, po katerem so še vedno tekle solze. Solze sreče, ker minila je bolečina bližine nje velike L. Minila je njena bližina, samo to je. Nje ni, sem mu odgovorila.

˝Tako je prav.˝ mi je rekel, ˝Vsaj za zdaj.˝

Čas, pomislila sem nanj. Večnost, pomislila sem tudi nanjo. Vem, a ljubiti tako močno, ko se nekdo zaletava vate, skriva in leze v tvoje telo, kot jaz zdaj vate. ˝Da˝, je rekel in nadaljeval: ˝In bolečina, ko vse to mine.˝

˝Ne mine, če gojiš, če vzdržuješ in zalivaš, se pogovarjaš.˝

˝Vedno na koncu mine.˝

˝Ne!˝ sem zakričala: ˝Ne! Vem kaj misliš, vedno je potrebno se boriti do konca, vedno znova poizkusiti.˝

˝Vem, tudi jaz verjamem, da nekje je, a moram biti pripravljen nanjo. Čas, ko si odprt zanjo. Saj veš, ko sva skupaj naredila, se odprla, pokazal sem ti kako. In zaljubila si se, vzplamtela si, eksplodirala, nisi se zadrževala, tako močno je bilo, da naju je oba odneslo, vsakega na svojo stran, daleč stran. Pristala sva vsak na svoji obali. In kar nekaj časa je trajalo, da sva se ponovno našla. Tu zdaj. Ne bom te izgubil, ponovno te bom vzel vase. Ti si si jo želela, tebi sem jo dal. Jaz bi počakal, toda potem ne bi mogla okusit njen slad za katerega si mi danes hvaležna in za katerim vzdihuješ, čeprav je ostal na tvojih ustnicah in na mojih licih tudi del grenkobe. Tako je sestavljena. Iz lepih in neprijetnih dogodkov. Eden vzpodbuja drugega, oba pa krepita vez, ki nastaja med dvema osebama, ki se ljubita.˝

Nasmehne se mi in zašepeta: ˝Še veliko se morava naučiti. Tudi jaz se učim ob tebi.˝ Zagledala sva se v zvezde in čakala na utrinek, da zaželiva si oba, nekaj neverjetnega, ki se bo v prihodnosti uresničilo. Kar dolgo sva čakala. Dovolil mi je, da sem ostala zunaj toliko časa, da sem ga zagledala. Samo jaz. On je zamižal prav v času, ko se je utrinek pojavil. Počakala sva še zanj.

Zvezde in utrinki.

˝Podarim ti jih, vse, tvoje so, kot so tudi moje in od vseh drugih, ki si jih želijo. Naše so in podarjamo si jih drug drugemu. Edino kar ostaja raznoliko so trenutki ob katerih si jih delimo. Ti so edinstveni. Ti so bistveni. Izgubila sva telesni del, izgubila sva prijateljski del izgubila sva ljubezen drugega, ljubezen druge strani.˝

Vseeno pa ti je uspelo za mene obdržati ta občutek zaljubljenosti, najlepši moment, ki še vedno traja, podaril si mi ga in kadarkoli boš želel ga bom delila s teboj. Moj veliki On. Hvala ti.

˝Se jo lahko spominjam veliko L.˝

˝Seveda, še več nikoli je ne pozabi naj bo vsak dan prisotna v tebi in poskrbel bom, da bo v meni, spomin nanjo ti bo sladkal dan, verjemi mi. Morda bo ostal vprašaj po zakaj. Lahko si odgovoriš s tisočimi odgovori, samo ne pozabi na veliko L. Verjemi mi, veseli bomo vsi, samo spomni se in ne pozabi tega občutka, ne dovoli, da zamre.˝

11.09.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

Velika L

Včasih si je sredi noči zaželel poslušati glasbo, kar je bilo moteče za druge, ki so živeli v veliki hiši blizu gozda. Takrat se je, smo se usedli v njegovo-našo princeso. Včasih ji je tako rekel. Celo ime ji je dal. Če ga je kdo vprašal kakšen prevoz uporablja, je vedno povedal ime po katerem jo je klical. Vedno je dobil začuden pogled od sogovornika. No nekateri so se pretvarjali, da jim je jasno za kateri tip prevoznega sredstva gre.

Usedel se je vanjo, ki ga nikoli, kljub letom ni pustila na cedilu. Z leti smo spletli močno vez. Ona je bila naš prevoz, naša pisarna, miselno kreativna soba, dnevna soba, ˝fukcimer˝ ji je rekel Joško, spalnica in včasih prostor za zabave. Občasno je bila tudi kadilnica, pa delovna soba in seveda prostor za transport. Tudi kuhinja in še večkrat jedilnica je bila.

Vozili smo se po mestu sredi noči, On pa je z njo opravljal tako gladko, da smo imeli vsi občutek lebdenja. Na ovinkih je pri dodajanju hitrosti spustil krmilo, to mu je nežno drselo po blazinicah prstov z občutkom božanja in brezhibne kontrole nad njo. Držim te sem ji nežno šepetala med tem, ko jo je obvladoval na cesti in prav tako nežno prejel prestavno ročico, še prej pa se z drsom po površini njenega krmila za kratek čas poslovil. Prestavno ročico je prav tako božal vedno z desne strani. Na tem mestu je bila že tako obrabljena, da se je gladko svetila. Velikokrat jo je med vožnjo rahlo božal po oguljenem delu in se ji zahvaljeval za zvestobo. Z danim imenom smo jo sprejeli medse. Naša kočija in buča. Napravil je tudi več sto kilometrov in ure in ure je trajala vožnja po ulicah in cestah našega mesta. Takrat si je zaželel, da bi živeli v večjem mestu.

Glasba. Zaradi nje in močno obremenjujočih misli je lahko vožnja trajala veliko dlje. Nažigal jo je, kot se je sam rad izrazil, da so se zvočniki skoraj prekurili. Ni važno samo, da se nemir v glavi preglasi. Mene so bolela ušesa, On pa ni nehal. Zadnje čase se to pogosto dogaja, največkrat kadar smo sami. Seveda zaradi misli. Kadar so prisotne moje misli, klici po izgubljajoči se veliki L, je glasba naglas. Zvok jih preglasi in tako ne jokam.

Zakaj sem jokala? Videla sva jo, čutila sva jo, šla sva vanjo, ... . ˝Zakaj si se odločil stopiti korak nazaj? Česa si se ustrašil?˝ sem ga spraševala in spraševala sem samo sebe. Verjetno se ti zgodi samo enkrat v življenju, velika L. On je klečal sklonjeno z razkrečenimi rokami pred njo in tekle so mu moje solze iz najinih oči. Tako je ležal pred njo ure in ure ohromljen od njene veličine, ki se je od njega poslovila s klofuto razočaranja. Gledal je v tla. Še danes jo čutiva na licu kot vse njene poljube. Nosiva jih, boleči so, a ne želi se jih znebiti, naj ostanejo večni, kot večna je voda, ki gladi kamenje v potoku, kateri izhaja iz tolmuna obkroženega s skalami, poraslimi z mahom in izpod katerih v spomladanskih mesecih dere voda. Izvir, cel hrib potočkov – malih slapov. Tam sta se v poletni noči ob dvigu meglic iznad gladine poslovila, ob drugačni priložnosti, ob drugačnem zasuku življenja bi se tam ljubila. Gola bi ležala drug ob drugem na mahoviti podlagi in si s pogledi v globino oči priznavala veliko L.

Poslovila sta se, ne sprašujem ga več zakaj. Hvaležna sem mu, da mi je pustil ljubiti in da mi dovoli hrepeneti in upati na ponovno doživetje tega. Upanje umre zadnje, upanje umre s telesom. Želim se ponovno zliti z njim v eno.

Moj še vedno veliki On.

21.08.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

Metulejv let

Zgodilo se je tisto sredo, dan pred obiskom alternativno rožnomočne tržnice. Prišli smo iz galerije, On tako presunjen, doživel je katarzo. Pomirjeno zadet s svojo boljšo slikarsko polovico. Zadet od ogleda in vsrkavanja del velikega še bolj močno komercialno predvsem pa prodajno uspešnega umetnika. Res ga je zadelo. Njega Mojega in z njim tudi nas. Velika dela še večjih finančnih zalogajev za izvedbo, so ga totalno odpeljala, pri tem pa je zapisal v svoj blok samo en stavek: I´m amazed by his apparent purity. Njegova navidezna natančnost v velikih likovnih delih ga je odpeljala. Začutil je kako teža, ki jo je prenašal, ki smo jo prenašali zadnji mesec, še posebno pa zadnji teden izginja. GC je začel prvi lebdeti, saj je ravno on večino časa preživljal po najglobljih hodnikih velikega podzemeljskega metro sistema enega največjih mest obiskanega kontinenta.

Ni se več opravičeval in moledoval za pomoč, ni več spraševal, naenkrat je poznal odgovore na vprašanja, na katere ni znal odgovoriti v preteklosti. V vsej zmedi, ki si jo je režiral, scenografiral in skoraj sceniral, se je izgubljal tako dolgo, da mu je na koncu ostal samo še ˝klik˝. Čas prinese tudi odgovore si je šepetal. Prepisal je pismo-sms, zaradi blokade sistema. Ta ga je omejeval pri dolžini sporočil. Kasneje je izvedel za trik s katerim bi ga prelisičil in bi lahko brez problema pošiljal dolga sporočila, in ne bi izgubljal časa s prepisovanjem. Vseeno, počutil se je prijetno. Pisal je prijateljici do nedavnega moji ljubimki, ki jo zelo pogrešam. Vem, da je verjetno ne bom nikoli imela in vem, da bo ljubezen do nje ostala. Meni ljubezen, njemu nič. Ostal je brez prijateljice, brez človeka, ki mu še danes pomeni veliko. Prijateljica, ki je ni. Obstaja, a nje ni. Veliko ji je povedal o sebi, o njej pa izvedel nekaj več kot o njenih bližnjih, ki spoznal jih je le bežno. Odšla je počasi, kot bi želela, da ne bi nihče opazil. On je opazil in jaz tudi, ker skupaj dobro opazujeva. Ne odgovarja mu na pisma, sms-e, ni je, verjetno je nikoli več ne bo, a on se je že odločil. On izbira prijatelje in izbral je njo, ne glede na preteklost in ne glede na prihodnost. Žal mu je, a odločil se je deliti določene trenutke z njo in veseli smo, da ji lahko občasno vsaj pišemo. Morda je ni več na tem naslovu, številki. Ostala je čista ljubezen katero je poveličeval in iz katere je srkal in se napajal. Še danes se. Z njeno pomočjo je spoznal Veliko L. Spoznal je, da abstraktno čista ni dovolj za življenje. Ljubiti pomeni tudi skupaj prebroditi vse krize, ki jih prinaša življenje. In ko je ljubezen močna, potem gre čez vse, to je slišal in ne občutil. Stali smo pred njo veliko Ljubeznijo jo čutili, bili prevzeti z njo tako močno, da se je je ustrašil, celo odpovedal. Odpovedali smo. Izgubili smo se, razšli smo se vsak na svoj konec. Jaz zaljubljena, GC vznemirjen in preplašen in še vedno nežen do obeh, On zmeden. On, ki vedno tako trdno stoji na tleh je padal in padal tako dolgo, da se je komaj še pobral. Zahvaljujoč obema, ki sta mu vsaka na svoj način nevede pomagali bolj kot vsi drugi. Zaradi njiju in sebe iz sebe in z njima nazaj vase.

Zgubil je moč in nekdo ga je prijel za rumena krila, morda si jih je sam poškodoval ob poletu v neprimernem vremenu. Obstal je na pristopu na tisočletni most narejen samo za pešce čisto blizu velike stavbe s še večjim dimnikom, ki to ni.

V senci brez si je odpočil, poslušal ulično glasbo in glasbo s Tisočletja. Potem se je leno pobral in počasi odpravil nanj, kjer je zagledal na tleh tistega s poškodovanimi krili. Upiral se je lahnemu vetru, ki ga je verjetno povzročila sprememba temperature zraka ob zatonu velike krogle tam daleč. Sklonil se je in ga gledal medtem, ko so mimo hodili ljudje z resnimi obrazi, prezaprti, da bi občutili to kar smo občutili mi. Vzeli smo ga v Njegovo roko, ga približali obrazu in ga vprašali, če je naš, če smo izbrani in če gre z nami. Trikrat je potrdil s krili, potem ga je spravil v stranski mrežasti žep v nahrbtniku. Še vedno zadet in pozoren na vse v okolici. Svet se je naenkrat pred njim odvijal zelo počasi, lebdel je, lebdeli smo. Končno trdno skupaj. Žvižg iz piščali, tako znan zvok, kot bi se oglasila ptica. Pred njim sedi mož z daljnega vzhoda in piha v piščal s tenkoglobokim zvokom, ki ga je izvajal s pomočjo nivoja palčke v piščali. Čarobno. Počasi, korak za korakom smo hodili po mostu in ga čutili, vsak korak posebej, z roko smo drseli po ceveh in jeklenih vrveh, želeli smo ga občutiti, želeli smo vibrirati z njim, nihati v gibanju, ki so ga nevede s hojo po njem  povzročali naključni obiskovalci. Vzeli smo si čas in detajl za detajlom opazovali most, zgradbe v okolici, plovila na reki, ljudi, ... utrip veliko miljonskega mesta. Na tleh mostu, ko ga je že skoraj zapustil, je opazil male sličice različnih oblik. Prepoznal je poslikane žvečilke. Potegnile so ga nazaj na most, ki ga nikakor ni izpustil iz svojega naročja v katerega ga je povlekel z zvokom opremljenim moškim in ženskim glasom, ki pripovedujeta mitološko zgodbo o njem.

Počasi korak za korakom se je sprehajal in shranjeval podobe malih sličic v svojo kamero. Na sredini je obstal, obkrožen z zvokom in pripovedjo je gledal v žarečo kroglo, katera je ob svojem počasnem zatonu poskrbela za zlat odsev belih fasad na okoliških zgradbah. Čarobno si je rekel in taval z mislimi dalje. Prijel je za srce izdelano v mestu kjer se prepletati dve kulturi. Razvil je papir v katerega je bilo zavito srce, prebral napis, stegnil roko in se zamislil: ˝Če ga spustim zdaj, ali jo izgubim za vedno?˝ se je vprašal. Nasmehnil se je in spustil proti površini reke. Dolgo je padal, kot bi narahlo lebdel in se spuščal, kot puhasto pero galeba, ki nas je občasno preletel. V momentu, ko ga je izpustil mu je postalo žal. A samo za kratek trenutek. V nas je, si je rekel. Ne moremo jo izgubiti. Počasi je zapustil Tisočletje. Z metuljem smo se sprehodili do bližnje podzemne ter se napotili proti našemu trenutnemu domu. Med potjo je nadaljeval s pisanjem. Končal je in opazil fanta pred seboj, ki se igral je z metuljem rumenih kril. Pogledal je v predal z mrežo. Rumenokrili se je odšel igrat s fantom. V smeh ga je spravil. Fantu razložim, da sem metulja pripeljala iz tisočletnega mosta. Pa nas je samo nejeverno pogledal kot, da smo malo nori. Nekaj časa sta se še igrala, potem pa nas je fant z metuljem zapustil. Metulja smo spravili nazaj v mrežo. Vedno bolj slaboten je bil. Nas je izbral za popotnike na poti v drugi svet? Doma, v sobi kjer smo prebivali smo mu dali jesti. Zaspali smo v metuljevi bližini in ga tolažili z zgodbami o lepem. Na njegovi neizbežni poti na drugo stran, smo se odločili mu polepšati zadnje ure. Zjutraj ga ni bilo več. Izginil je. Iskali smo ga, a brez sreče. Kasneje se je pojavil mrtev pod našimi nogami. Smo bili mi, smo bili res izbrani za spremljevalce, smo se izbrali sami?

Na vsakdanji poti v središče velikega mesta smo v žepu začutili srce. Tisto, ki ga je spustil na Tisočletju. Joško se je komaj opazno nasmehnil ter nas pustil čakati medtem, ko smo se sprašujoče s pogledi drug v drugega opazovali.

˝Ste nori, da bi dovolil, da ostanemo brez nje, velike L. Jaz do svojega naroda, ti občasna lajdrca˝, ni mi všeč, da me tako imenuje, ˝do svojih ljubimk, On do vsega obdajajočega, George do vseh živih bitij in njegova boljša slikarska polovica do umetnosti.˝

V momentu, ko Ga je izpustil se je Joško predramil in stegnil roko, ujel ga je, ko je ta že predrl val površine velike reke. Neopazno ga je spravil nazaj v papir in v hlačni žep.

15.08.2012

-------------- Georgette Homme ---------------