Zgodilo se je tisto sredo, dan pred obiskom alternativno rožnomočne tržnice. Prišli smo iz galerije, On tako presunjen, doživel je katarzo. Pomirjeno zadet s svojo boljšo slikarsko polovico. Zadet od ogleda in vsrkavanja del velikega še bolj močno komercialno predvsem pa prodajno uspešnega umetnika. Res ga je zadelo. Njega Mojega in z njim tudi nas. Velika dela še večjih finančnih zalogajev za izvedbo, so ga totalno odpeljala, pri tem pa je zapisal v svoj blok samo en stavek: I´m amazed by his apparent purity. Njegova navidezna natančnost v velikih likovnih delih ga je odpeljala. Začutil je kako teža, ki jo je prenašal, ki smo jo prenašali zadnji mesec, še posebno pa zadnji teden izginja. GC je začel prvi lebdeti, saj je ravno on večino časa preživljal po najglobljih hodnikih velikega podzemeljskega metro sistema enega največjih mest obiskanega kontinenta.
Ni se več opravičeval in moledoval za pomoč, ni več spraševal, naenkrat je poznal odgovore na vprašanja, na katere ni znal odgovoriti v preteklosti. V vsej zmedi, ki si jo je režiral, scenografiral in skoraj sceniral, se je izgubljal tako dolgo, da mu je na koncu ostal samo še ˝klik˝. Čas prinese tudi odgovore si je šepetal. Prepisal je pismo-sms, zaradi blokade sistema. Ta ga je omejeval pri dolžini sporočil. Kasneje je izvedel za trik s katerim bi ga prelisičil in bi lahko brez problema pošiljal dolga sporočila, in ne bi izgubljal časa s prepisovanjem. Vseeno, počutil se je prijetno. Pisal je prijateljici do nedavnega moji ljubimki, ki jo zelo pogrešam. Vem, da je verjetno ne bom nikoli imela in vem, da bo ljubezen do nje ostala. Meni ljubezen, njemu nič. Ostal je brez prijateljice, brez človeka, ki mu še danes pomeni veliko. Prijateljica, ki je ni. Obstaja, a nje ni. Veliko ji je povedal o sebi, o njej pa izvedel nekaj več kot o njenih bližnjih, ki spoznal jih je le bežno. Odšla je počasi, kot bi želela, da ne bi nihče opazil. On je opazil in jaz tudi, ker skupaj dobro opazujeva. Ne odgovarja mu na pisma, sms-e, ni je, verjetno je nikoli več ne bo, a on se je že odločil. On izbira prijatelje in izbral je njo, ne glede na preteklost in ne glede na prihodnost. Žal mu je, a odločil se je deliti določene trenutke z njo in veseli smo, da ji lahko občasno vsaj pišemo. Morda je ni več na tem naslovu, številki. Ostala je čista ljubezen katero je poveličeval in iz katere je srkal in se napajal. Še danes se. Z njeno pomočjo je spoznal Veliko L. Spoznal je, da abstraktno čista ni dovolj za življenje. Ljubiti pomeni tudi skupaj prebroditi vse krize, ki jih prinaša življenje. In ko je ljubezen močna, potem gre čez vse, to je slišal in ne občutil. Stali smo pred njo veliko Ljubeznijo jo čutili, bili prevzeti z njo tako močno, da se je je ustrašil, celo odpovedal. Odpovedali smo. Izgubili smo se, razšli smo se vsak na svoj konec. Jaz zaljubljena, GC vznemirjen in preplašen in še vedno nežen do obeh, On zmeden. On, ki vedno tako trdno stoji na tleh je padal in padal tako dolgo, da se je komaj še pobral. Zahvaljujoč obema, ki sta mu vsaka na svoj način nevede pomagali bolj kot vsi drugi. Zaradi njiju in sebe iz sebe in z njima nazaj vase.
Zgubil je moč in nekdo ga je prijel za rumena krila, morda si jih je sam poškodoval ob poletu v neprimernem vremenu. Obstal je na pristopu na tisočletni most narejen samo za pešce čisto blizu velike stavbe s še večjim dimnikom, ki to ni.
V senci brez si je odpočil, poslušal ulično glasbo in glasbo s Tisočletja. Potem se je leno pobral in počasi odpravil nanj, kjer je zagledal na tleh tistega s poškodovanimi krili. Upiral se je lahnemu vetru, ki ga je verjetno povzročila sprememba temperature zraka ob zatonu velike krogle tam daleč. Sklonil se je in ga gledal medtem, ko so mimo hodili ljudje z resnimi obrazi, prezaprti, da bi občutili to kar smo občutili mi. Vzeli smo ga v Njegovo roko, ga približali obrazu in ga vprašali, če je naš, če smo izbrani in če gre z nami. Trikrat je potrdil s krili, potem ga je spravil v stranski mrežasti žep v nahrbtniku. Še vedno zadet in pozoren na vse v okolici. Svet se je naenkrat pred njim odvijal zelo počasi, lebdel je, lebdeli smo. Končno trdno skupaj. Žvižg iz piščali, tako znan zvok, kot bi se oglasila ptica. Pred njim sedi mož z daljnega vzhoda in piha v piščal s tenkoglobokim zvokom, ki ga je izvajal s pomočjo nivoja palčke v piščali. Čarobno. Počasi, korak za korakom smo hodili po mostu in ga čutili, vsak korak posebej, z roko smo drseli po ceveh in jeklenih vrveh, želeli smo ga občutiti, želeli smo vibrirati z njim, nihati v gibanju, ki so ga nevede s hojo po njem povzročali naključni obiskovalci. Vzeli smo si čas in detajl za detajlom opazovali most, zgradbe v okolici, plovila na reki, ljudi, ... utrip veliko miljonskega mesta. Na tleh mostu, ko ga je že skoraj zapustil, je opazil male sličice različnih oblik. Prepoznal je poslikane žvečilke. Potegnile so ga nazaj na most, ki ga nikakor ni izpustil iz svojega naročja v katerega ga je povlekel z zvokom opremljenim moškim in ženskim glasom, ki pripovedujeta mitološko zgodbo o njem.
Počasi korak za korakom se je sprehajal in shranjeval podobe malih sličic v svojo kamero. Na sredini je obstal, obkrožen z zvokom in pripovedjo je gledal v žarečo kroglo, katera je ob svojem počasnem zatonu poskrbela za zlat odsev belih fasad na okoliških zgradbah. Čarobno si je rekel in taval z mislimi dalje. Prijel je za srce izdelano v mestu kjer se prepletati dve kulturi. Razvil je papir v katerega je bilo zavito srce, prebral napis, stegnil roko in se zamislil: ˝Če ga spustim zdaj, ali jo izgubim za vedno?˝ se je vprašal. Nasmehnil se je in spustil proti površini reke. Dolgo je padal, kot bi narahlo lebdel in se spuščal, kot puhasto pero galeba, ki nas je občasno preletel. V momentu, ko ga je izpustil mu je postalo žal. A samo za kratek trenutek. V nas je, si je rekel. Ne moremo jo izgubiti. Počasi je zapustil Tisočletje. Z metuljem smo se sprehodili do bližnje podzemne ter se napotili proti našemu trenutnemu domu. Med potjo je
Na vsakdanji poti v središče velikega mesta smo v žepu začutili srce. Tisto, ki ga je spustil na Tisočletju. Joško se je komaj opazno nasmehnil ter nas pustil čakati medtem, ko smo se sprašujoče s pogledi drug v drugega opazovali.
˝Ste nori, da bi dovolil, da ostanemo brez nje, velike L. Jaz do svojega naroda, ti občasna lajdrca˝, ni mi všeč, da me tako imenuje, ˝do svojih ljubimk, On do vsega obdajajočega, George do vseh živih bitij in njegova boljša slikarska polovica do umetnosti.˝
V momentu, ko Ga je izpustil se je Joško predramil in stegnil roko, ujel ga je, ko je ta že predrl val površine velike reke. Neopazno ga je spravil nazaj v papir in v hlačni žep.
15.08.2012
-------------- Georgette Homme ---------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar