Velika L

Včasih si je sredi noči zaželel poslušati glasbo, kar je bilo moteče za druge, ki so živeli v veliki hiši blizu gozda. Takrat se je, smo se usedli v njegovo-našo princeso. Včasih ji je tako rekel. Celo ime ji je dal. Če ga je kdo vprašal kakšen prevoz uporablja, je vedno povedal ime po katerem jo je klical. Vedno je dobil začuden pogled od sogovornika. No nekateri so se pretvarjali, da jim je jasno za kateri tip prevoznega sredstva gre.

Usedel se je vanjo, ki ga nikoli, kljub letom ni pustila na cedilu. Z leti smo spletli močno vez. Ona je bila naš prevoz, naša pisarna, miselno kreativna soba, dnevna soba, ˝fukcimer˝ ji je rekel Joško, spalnica in včasih prostor za zabave. Občasno je bila tudi kadilnica, pa delovna soba in seveda prostor za transport. Tudi kuhinja in še večkrat jedilnica je bila.

Vozili smo se po mestu sredi noči, On pa je z njo opravljal tako gladko, da smo imeli vsi občutek lebdenja. Na ovinkih je pri dodajanju hitrosti spustil krmilo, to mu je nežno drselo po blazinicah prstov z občutkom božanja in brezhibne kontrole nad njo. Držim te sem ji nežno šepetala med tem, ko jo je obvladoval na cesti in prav tako nežno prejel prestavno ročico, še prej pa se z drsom po površini njenega krmila za kratek čas poslovil. Prestavno ročico je prav tako božal vedno z desne strani. Na tem mestu je bila že tako obrabljena, da se je gladko svetila. Velikokrat jo je med vožnjo rahlo božal po oguljenem delu in se ji zahvaljeval za zvestobo. Z danim imenom smo jo sprejeli medse. Naša kočija in buča. Napravil je tudi več sto kilometrov in ure in ure je trajala vožnja po ulicah in cestah našega mesta. Takrat si je zaželel, da bi živeli v večjem mestu.

Glasba. Zaradi nje in močno obremenjujočih misli je lahko vožnja trajala veliko dlje. Nažigal jo je, kot se je sam rad izrazil, da so se zvočniki skoraj prekurili. Ni važno samo, da se nemir v glavi preglasi. Mene so bolela ušesa, On pa ni nehal. Zadnje čase se to pogosto dogaja, največkrat kadar smo sami. Seveda zaradi misli. Kadar so prisotne moje misli, klici po izgubljajoči se veliki L, je glasba naglas. Zvok jih preglasi in tako ne jokam.

Zakaj sem jokala? Videla sva jo, čutila sva jo, šla sva vanjo, ... . ˝Zakaj si se odločil stopiti korak nazaj? Česa si se ustrašil?˝ sem ga spraševala in spraševala sem samo sebe. Verjetno se ti zgodi samo enkrat v življenju, velika L. On je klečal sklonjeno z razkrečenimi rokami pred njo in tekle so mu moje solze iz najinih oči. Tako je ležal pred njo ure in ure ohromljen od njene veličine, ki se je od njega poslovila s klofuto razočaranja. Gledal je v tla. Še danes jo čutiva na licu kot vse njene poljube. Nosiva jih, boleči so, a ne želi se jih znebiti, naj ostanejo večni, kot večna je voda, ki gladi kamenje v potoku, kateri izhaja iz tolmuna obkroženega s skalami, poraslimi z mahom in izpod katerih v spomladanskih mesecih dere voda. Izvir, cel hrib potočkov – malih slapov. Tam sta se v poletni noči ob dvigu meglic iznad gladine poslovila, ob drugačni priložnosti, ob drugačnem zasuku življenja bi se tam ljubila. Gola bi ležala drug ob drugem na mahoviti podlagi in si s pogledi v globino oči priznavala veliko L.

Poslovila sta se, ne sprašujem ga več zakaj. Hvaležna sem mu, da mi je pustil ljubiti in da mi dovoli hrepeneti in upati na ponovno doživetje tega. Upanje umre zadnje, upanje umre s telesom. Želim se ponovno zliti z njim v eno.

Moj še vedno veliki On.

21.08.2012

-------------- Georgette Homme ---------------