JazOn

Vrnila sva se na mesto kjer je še ne dolgo nazaj čakal na noč in opazoval dvig meglic iznad tolmuna pod planino, ki nosi ime po velikosti. Tam kjer bi se ob drugi priložnosti, drugem času ali sočasnosti ljubili. Verjetno vsi trije. Tam sva ležala na skali prekriti z mahom in prijetno nama je bilo. Na nek način neobremenjena pomirjena od tistega klika dalje. Ležati na mahu, prijetno vlažnem a ne preveč, da bi se obleka zmočila. Čakava na noč in zvezde. Samo midva v čisti tišini, nikjer nobenega naključnega pohodnika ali turista. Nekako nenavadno za ta kraj, pa vendar hvaležna za to samoto.

Vstal je in mi podal roko. Dvignil me je, privil k sebi in mi pogledal globoko v oči v katerih se je zrcalil on njegove, moje, sva se zrcalila drug v drugem.

˝Oprosti mi˝, je rekel.

˝Ni kaj hvaležna sem ti˝, sem mu odgovorila. Ni me spustil.

˝Saj veš.˝ še vedno me je gledal globoko v oči.

Preplavile so me misli: ˝Vem, trpim in hrepenim, po tebi, po tistem drugem tebi, ki si ga zadržal, ko si klečal pred njo. Razumem te zakaj. Boriš se in boriš se do konca z vsemi sredstvi, ki si jih vzameš na voljo. Vem zaradi nas in naše celote stisneš iz vsega maksimum. Vse možnosti uporabiš. Vem tudi, da zaradi tega minevajo leta in vem tudi, da v primerjavi z neskončnostjo so ta nična. Hvala, ker si mi pokazal ljubezen, hvala ker si mi dovolil ljubiti in mi dovolil ostati zaljubljena. Tudi tebi je težko, celo zelo trpiš. Prosim, ne povej mi kako čutiš. Že jaz čutim močno in za oba.˝

Zajokala sem in On me je objel in stisnil, se z roko sprehodil po mojem hrbtu ter postal na levem ledvenem delu. Ponovno me je stisnil in poljubljal moje solze. Toliko jih je bilo, da jih je pil. Poljubil me je na usta, prvič, tako znana so mi njegova tako podobna tako topla in mehka moja. Objel me je močneje, zavil s svojim šalom, ki si ga je po dolgem času ponovno ovil narahlo okoli vratu.

˝Podarim ti ga.˝ mi je prišepnil na levo uho medtem, ko me je objemal od zadaj.

˝Naj te objema, kadar me ne bo blizu, naj te greje, kadar ne bom premogel dovolj toplote, naj ti diši po meni, kadar boš pogrešala moj vonj, naj ti s plahutanjem v vetru govori, ko želela si boš slišati moj glas, naj bo moj večni objem.˝ mi je šepetal. Pri tem pa sem čutila kako se zlivam nazaj vanj. Me zapušča sem se vprašala, me bo pustil tu samo ali samo v njem. Me bo pozabil, nič več uporabljal in jaz ne njega. Oba sva veliko prehodila v zadnjih mesecih, se veliko naučila in izkusila. Vsak zase, vsi zase. Ujela sem njegov miren pogled tja v daljavo, kot bi bil tam daleč stran, pa vendar prisoten. Kot bi bil povsod. Vem moralo se je zgoditi, izgubiti jo veliko L, da sem jo lahko jaz občutila. S prsti mi je pogladil ustnico, poljubila sem mu dlan jo prijela z roko, ki še ni bila v njem in si jo ponesla k obrazu, zdrsela z njo po licu, po katerem so še vedno tekle solze. Solze sreče, ker minila je bolečina bližine nje velike L. Minila je njena bližina, samo to je. Nje ni, sem mu odgovorila.

˝Tako je prav.˝ mi je rekel, ˝Vsaj za zdaj.˝

Čas, pomislila sem nanj. Večnost, pomislila sem tudi nanjo. Vem, a ljubiti tako močno, ko se nekdo zaletava vate, skriva in leze v tvoje telo, kot jaz zdaj vate. ˝Da˝, je rekel in nadaljeval: ˝In bolečina, ko vse to mine.˝

˝Ne mine, če gojiš, če vzdržuješ in zalivaš, se pogovarjaš.˝

˝Vedno na koncu mine.˝

˝Ne!˝ sem zakričala: ˝Ne! Vem kaj misliš, vedno je potrebno se boriti do konca, vedno znova poizkusiti.˝

˝Vem, tudi jaz verjamem, da nekje je, a moram biti pripravljen nanjo. Čas, ko si odprt zanjo. Saj veš, ko sva skupaj naredila, se odprla, pokazal sem ti kako. In zaljubila si se, vzplamtela si, eksplodirala, nisi se zadrževala, tako močno je bilo, da naju je oba odneslo, vsakega na svojo stran, daleč stran. Pristala sva vsak na svoji obali. In kar nekaj časa je trajalo, da sva se ponovno našla. Tu zdaj. Ne bom te izgubil, ponovno te bom vzel vase. Ti si si jo želela, tebi sem jo dal. Jaz bi počakal, toda potem ne bi mogla okusit njen slad za katerega si mi danes hvaležna in za katerim vzdihuješ, čeprav je ostal na tvojih ustnicah in na mojih licih tudi del grenkobe. Tako je sestavljena. Iz lepih in neprijetnih dogodkov. Eden vzpodbuja drugega, oba pa krepita vez, ki nastaja med dvema osebama, ki se ljubita.˝

Nasmehne se mi in zašepeta: ˝Še veliko se morava naučiti. Tudi jaz se učim ob tebi.˝ Zagledala sva se v zvezde in čakala na utrinek, da zaželiva si oba, nekaj neverjetnega, ki se bo v prihodnosti uresničilo. Kar dolgo sva čakala. Dovolil mi je, da sem ostala zunaj toliko časa, da sem ga zagledala. Samo jaz. On je zamižal prav v času, ko se je utrinek pojavil. Počakala sva še zanj.

Zvezde in utrinki.

˝Podarim ti jih, vse, tvoje so, kot so tudi moje in od vseh drugih, ki si jih želijo. Naše so in podarjamo si jih drug drugemu. Edino kar ostaja raznoliko so trenutki ob katerih si jih delimo. Ti so edinstveni. Ti so bistveni. Izgubila sva telesni del, izgubila sva prijateljski del izgubila sva ljubezen drugega, ljubezen druge strani.˝

Vseeno pa ti je uspelo za mene obdržati ta občutek zaljubljenosti, najlepši moment, ki še vedno traja, podaril si mi ga in kadarkoli boš želel ga bom delila s teboj. Moj veliki On. Hvala ti.

˝Se jo lahko spominjam veliko L.˝

˝Seveda, še več nikoli je ne pozabi naj bo vsak dan prisotna v tebi in poskrbel bom, da bo v meni, spomin nanjo ti bo sladkal dan, verjemi mi. Morda bo ostal vprašaj po zakaj. Lahko si odgovoriš s tisočimi odgovori, samo ne pozabi na veliko L. Verjemi mi, veseli bomo vsi, samo spomni se in ne pozabi tega občutka, ne dovoli, da zamre.˝

11.09.2012

-------------- Georgette Homme ---------------