Joško pa ni nehal: ˝ Lepo, da ste
razkurjeni, a povem vam, ne jezite se name, jaz vam povem vsaj resnico. Danes
lahko dokažete, da vas je nekaj skup, danes je dan, ko lahko ulovite krivce za
to bedo.˝
Z močnim glasom katerega ne vem
od kod je povlekel je tako zatulil v mikrofon, da so se začela tresti okna pri
stavbah v bližini in dejal: ˝Hkrati pa pozabljate, da smo vsi povezani in odvisni od kvalitetnega dela
drugega. Skupnost je začela razpadati in pomemben je postal posameznik. In ta
posameznik je člen, ki drži celoto in celota je danes ista misel. Za koga: Za to
deželo, naj bo ta trenutek vreden vseh nas. Zavedajte se vsakega posameznika ob
sebi in vsaj danes ne mislite samo nase. Vsak posameznik naj dvigne ...˝ Takrat
sem ga zagledala z granitno kocko v eni roki in v drugi velikansko fračo. Le
kje je staknil fračo? Zadrl se je: ˝Jutri bo prepozno!!˝ In ustrelil proti glavni
državni ustanovi od katere je bil oddaljen zaradi varnosti, kakšnih 100 metrov.
Takrat se je množica usula na tisto nekaj policajev, ki so dali roke k višku in
se umaknili. Letelo je po ustanovi in ostalih stavbah v bližini. Razbijale so
se izložbe trgovin, zažigali in prevračali so se avtomobili, varnostne ograje
so letele po zraku in bilo je pravo revolucionarno razdejanje kateremu ni bilo
videti konca. Stala sva tam na odru in gledala val množice, ki je v velikem
bojnem zanosu drvel mimo in po zraku so letele granitne kocke in drugi predmeti
vse kar je bilo dovolj velikega in dovolj težkega, da je povzročilo škodo.To je
bil začetek popolnega kaosa.
Množica je nadaljevala pohod
proti ostalim ministerstvem. Ni bilo človeka, ki bi bil proti njim. Policisti
so se jim pridružili in bili naenkrat na njihovi strani. Joško je šel naprej z
množico, sama pa sem ga komaj dohajala. V eni uri so razdejali že pol centra in
lotili so se tudi drugih predelov mesta,
predenj so prišli do odgovornih so se v zraku pojavili vojaški helikopterji in
na ulicah osemkolesniki katerih afera na mednarodni ravni še ni bila
zaključena. Bilo jih je mnogo, veliko več kot so govorili mediji, tudi
helikopterjev in nekih plovil, ki so bila vsem tuja. Delovala so kot majhna
zelo okretna in hitra plovila na katerih sta sedela dva do zob oborožena vojaka
v neznani uniformi iz neprebojnega blaga. Vojska se je odločila umiriti položaj
in ljudje so se prestrašeni razbežali zdaj, ko bi morali iti do konca, zdaj ko
bi morali dati življenje, če bi bilo potrebno, za višjo stvar za drugačen
sistem, zdaj so popustili. Ljudje ranjeni, krvavih glav so bežali po ulicah
medtem, ko so na njih streljali z gumijastimi naboji in jih zasipavali s
solzivcem, zdaj bi morali pokazati iz kakšnega testa so, pa so se posrali od
strahu. Brezjajčno so se razkropili. Prepozno, ponovitve ne bo!
Konec je z vami narod moj,
zajebali ste, si je mislil Joško Šus. Hkrati pa je bil vesel, da se je končno
pokazalo kaj tli v naših ljudeh. Taval je po razdejanih ulicah in jaz z njim.
Sama v raztrgani obleki, rdeči moji, v tisti v kateri sem želela praznovati
otvoritev razstave v rudarskem mestu.
...................... se nadaljuje!
07. 11. 2013
-------------- Georgette Homme ---------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar