Spoštovanje

Včasih imam občutek, da se ne spoštuje. Vsaj ne spoštuje dovolj. Kako lahko prenaša vse to zijanje, podjebavanje, iskanje napak. In vse to pri tako veliko dela. Nespoštovanje iz strani tistih, od katerih bi pričakovali pohvale. Pa, kako mu ni jasno, da če se ne bomo spoštovali, ga nihče ne bo. Zakaj ne udari nazaj? ZAKAJ NE UDARIMO NAZAJ? Tega smo sposobni in On zna biti tako agresivno prodoren. Pa saj je generacija X. Morda pa ravno zaradi tega. Ker ni izgubljen kot Y, ker mu ni vseeno. Ali pač Mu je. Mu je vseeno kaj delajo z njim, mu je vseeno, ker ni zadovoljen, mu je vseeno, ker ni zadovoljen in noče sprememb. Ne ve, kakšne spremembe bi rad. Tako kot je, ni zadovoljen, pa tudi ne ve s čim bi bil. Vseeno mu je, kaj bo jutri in kaj je bilo danes. Kot domišljava pičkoprincesa, bi rekel Joško.

Zaveda se lepote, ki Ga obkroža in vsrkal bi jo rad vso naenkrat, rad bi bil na tisočih krajih v enem trenutku. Želi imeti vso lepoto in vse lepe trenutke naenkrat ali pa nič. Trudi se, a ne gre. Torej nič. Torej je bolje, da mu je vseeno že zdaj.

Prišel bo čas, ko bo imel vse in prav zaradi tega na koncu zelo malo, skoraj nič. Na koncu ne potrebuješ nič, samo zavedanje, da si imel in si vse.

01.12.2011

-------------- Georgette Homme ---------------

Testosteronka

˝Tih bod, tih bod, tih bod!˝, se je drla nanj, ˝sklofutala te bom, da ti bo končno jasno!˝ Tako se je drla in to pred strankami. Prasica si je mislil, zakaj se ne moreš brzdati in kontrolirati svojih izjav. Dobro poznaš moja prepričanja: zlo, dela zlo in dobrota, dobroto. In kako lahko to počneš pred strankami in meni ter podjetju in posledično tudi sebi jemlješ kredibilnost.

Gledal jo je, vso zariplo v obraz, oči polne solz, verjetno tik pred živčnim zlomom in si mislil svoje. Kako ji naj dopove? Kaj slabega se ji je v preteklosti zgodilo, da je takšna? Kaj bi se ji moralo zgoditi, da bi končno spregledala, da ne moreš iz zvestih sodelavcev stalno ustvarjati sovražnikov in jih pošiljati na ˝fronto˝, da delujejo proti tebi. Potem, pa jih kriviti in jimm očitati kako so jih izobraževali, oni pa so v zahvalo odšli. Ne samo to, zdaj delujejo tudi proti njej sami. Tiho se je umaknil.

Tudi visoka rdečelaska s hladnim pogledom zeleno sivih oči, je zapustila prostor in se usmerila proti svoji pisarni. Tam se je naslonila na mizo, pogled uprla vanjo in razmišljala. Verjetno o naslednji žrtvi, ... .  Bi lahko bila ona?

Medtem, ko je razmišljala o sebi, so se ji začele tresti roke in po celem telesu je začutila mrzel tok, ki se je ohlajal do že skoraj ledene kovinske bolečine. Nekaj jo je sunkoma zgrabilo za lase in glavo potegnilo močno nazaj, tako močno, da ni videla ničesar. Prijem za levo roko, ki ji jo je zvilo za hrbet, želela je zakričati, pa ni mogla, glavo ji je držalo nazaj hkrati pa trup potisnilo tako naprej, da je začutila na beločnici nekaj ostrega. Ni vedela kaj.

Z obrazom je bila naslonjena na pisala v lončku na mizi, tako z očmi čisto blizu njih. Razen svetlobnih lis, ni videla nič. Želela se je odmakniti, pa jo je zabolela roka in na beločnici je začutila hladen pritisk. Najbolje, da čisto miruje, tako se ji morda ne bo zgodilo nič. Oko se ji je začelo solziti. Tako nemočna, a premalo polna testosterona, da bi se izvila iz primeža.

Je maloprej sama izzvala neugoden položaj v katerem se je znašla? Nekaj jo je še dodatno pritisnilo ob mizo. Počutila se je kot, da se jo bo nekaj lotilo od zadaj, jo želelo zajahati. Roka jo je že tako bolela, da je skoraj ni več čutila. Na zadnjici je začutila nekaj in ker ni vedela kaj, je od strahu začela ječati. Tisto nekaj je potovalo po sredini gor in dol, čutila je tisto nekaj, zdaj močneje, zdaj skoraj ne. To se je ponavljalo v nedogled in pričakovanje neizbežnega jo je hromilo. Zaslišala je zvok paranja in hlad na koži ji je oznanil, da je ostala brez obleke in spodnjic ter da tako nemočna leži tam na mizi, z zvito roko in pisalom na očesu. Začutila je bolečino, nekaj velikega je prodrlo vanjo skozi zadnjično odprtino. Zacvilila je čisto potiho, da jo je še tisto nekaj komaj slišalo. Končno je zaslišala sikajoči šepet, ki se je kot misel priplazil na ušesa: ˝Kaj je psica mala, se nimaš dovolj rada, naslednjič bo tale prijetno topa bolečina, kot ostro rezilo zapeklo po tvojem zadnjičnem presredku, občutek bo tak kot bi požrla ducat najbolj pekočih feferončkov, ti, psica, mala. Se tako obnaša?˝ Samo njeno cviljenje se je slišalo in nič drugega.

V pisarni se je pojavila tema, kot bi nekdo ugasnil luči. Nekaj odbleskov odbijajoče svetlobe, ki so jo oddajale lučke raznih aparatov se je pojavljalo na različnih koncih pisarne, kot bi se nakaj hitro premikalo. Zaslišalo se je škrtanje in čudni ušesa parajoči, skoraj tuji zvoki. Težko bi rekla živalski. Ropot in razbijanje, odbleski svetlobe, zvok pa čedalje močnejši. Podoben piskajoče globokemu sikanju in hkrati hromenju, daleč od globokih zvenov mehkobe, ki si jih je vedno želela vsaj slišati, če ne čutiti, jih živeti. Trajalo je tako dolgo, da nas je že začelo tiščati v glavi. Ušesa so nas bolela in od glasnosti smo bili ohromljeni. Niti ušes si nismo mogli zatisniti z rokami. Kako dolgo bo še trajalo, smo se spraševali.

Kot bi odrezal, tišina.

Nemo nas je vseh pet buljilo v enega izmed ekranov nadzornih kamer, ki so jih napeljali po vseh prostorih podjetja, da bi kontrolirali slehernika pri svojem delu. Gledali smo jo, kako leži na mizi, z ratrgano obleko in golo zadnjico, z razlitim očesom, ki je kot frnikola z repom ležal v mali sluzasti lužici blizu njenega iznakaženega, a še vedno lepega obraza in večkrat zlomljeno levo roko ob telesu, močno izpahnjeno v rami. Izgledalo je kot, da ni več njen del. Nekaj je momljala. Slišalo se je, kot bi potiho pela uspavanko. Še vedno ohromljena, je ležala na mizi. Dosegla je vrhunec, zdaj ji je prijetno.

Boga reva, čisto se ji je snelo, kako lahko kdo sam sebi povzroči takšne poškodbe, se tako pohabi, smo razmišljali vsak zase.

Jo je bolelo?

24.11.2011

-------------- Georgette Homme ---------------

Izlet

Moj dragi, šla sva na izlet. Na sonce je rekel, še sam ni vedel, da smo vsi, tudi jaz ne. Kot ponavadi prepričan, da je sam. Skozi meglo in gozd posut z ivjem, po vzpenjajoči se cesti skozi oblak na sonce. 1000 m n.v.. Kako lepo! Brez oblačka. Modro nebo. Končno po treh tednih sivine.

Vsi zadovoljni in veseli. Tempo po cesti navzdol, hiter ritem, kot ga ima. Nasproti pripelje gospod, ki zatopljeno gleda v svojo ˝igračko˝ na kolesu. Verjetno naprava, ki kaže položaj ali kaj podobnega. Ni ga videl, tako zatopljen je zapeljal direktno Vanj. Ker je šel počasi ni bilo hudega, On pa mu le prijazno reče naj bolj pazi, da se ne bo zgodilo kaj hujšega. Kolesar starejši gospod dvigne pogled, seveda kot tipičen moški, ki se želi pregovarjati in dokazovati dolžino svojega oneta z nepomembnim gobezdanjem ter vzame vsako dobronamerno opozorilo za grožnjo, začne težiti naj se On briga zase, če ne mu bo že pokazal in kaj se gre, da bo on njemu pravil, ki že toliko in toliko let tlači to zemljo naj pazi, naj se mu drugič raje umakne kot pa nastavlja, ... .
On ga mirno gleda in ne more verjeti svojim očem in ušesom, da je na koncu sam kriv zaradi malomarnosti tega modela. Želi se umakniti in že se obrne, ko naenkrat pribije skozi zobe: ˝Sam odpel se naprej nesramnež nemarni, in če stopiš z bicikla dol, ti odtrgam jajca, ti brezkurčnež še včeraj kurceplazni.˝ Tudi sama sem bila presenečana nad izjavo tega mirnega hladnokrvnega Njega. Tip osupel ustavi kolo, pribija neke nebuloze in perverzije, stopi z eno nogo na tla in takrat ga udari tako močno, da mu zbije zobe iz ust. Pade po tleh, krvavi, ni še končal, eno pohodniško palco mu položi na jabolko na vratu, z drugo pa usmeri na jajca. Čez zobe zopet izusti naj prosi, naj se opraviči malomarnež in z obema palicama pritisne navzdol. Ubogi revež ne ve ali bi se dušil ali bi cvilil, nekako čez krvav gobec se mu med dušenjem in cviljenjem uspe opravičiti. Ker ga ni dobro razumel ga brcne v glavo, kot nogometno žogo. Glava mu obvisi mlahavo, ponovno mu nastavi palici in pritiska. Krvava slina mu teče iz gobca in mehurčki z grgranim opravičilom so tu. Gospod ni mogel verjeti, kaj se mu je zgodilo, jok in solze v očeh so naznanile, da se kesa. Prepozno!

Pa kaj je s temi ljudmi, opozoriš jih, jim želiš dobro, oni pa takole, ko jih primeš za jajca se ti pa klanjajo, kot nekakšni hlapci so, smo razmišljali, on ne, kot da ni bil zraven, kot da srečanja s kolesarskim senjorom ni bilo. So vsi taki?

-----------------------------------

Nismo ga opazili. Gospod na kolesu nekako zapne za nečim na tleh in se med preklinjanjem, ki je napovedovalo nič kaj lep dogodek, ker mu ni uspelo speljati ovinka zvrne. Ne samo zvrne, leti čez krmilo pri tem pa se z modi nasadi nanj, takoj zatem pa z glavo naprej pribije direktno na zobe ter udari z zatiljem v bližnjo skalo ob cesti. V šoku se opraviči, verjetno je mislil, da je koga zadel. Prestrašen, gleda kaj se mu je zgodilo in sam sebi ne more verjeti resnici, ki ga je srečala. Razbita glava in zobje ter otekla jajca. Revež. Skoraj je zajokal.

Skloni se nadenj in ga objame. Kot otroka ga stisne k sebi ga boža po ranah in tolaži ter mu šepeta, da se ni zgodilo nič tako hudega in da prihaja pomoč, da jo je že poklical. Na poti so, vsak čas bodo tu, mu prigovarja in ga tolaži. V očeh gospoda pa sama hvaležnost.

------------------------------------

Tempo se nadaljuje, hodimo, vsi tiho in zamišljeni, zrak čist, sonce sveti skozi gozd, lomi in prelomi svetlobe. Vse čisto. Prekrasen dan. Ob nama se pojavi Joško, ki si pestuje pest, členke ima razbite, On pa čisto nič. Je bil to Joško, ... . Tudi on je tiho, vsak pri sebi razmišljamo. Oči so začele iskati teloh. George, pokazal bi mi na nekaj podobnega telohu. Pojasnila bi mu, da šele v decembru bodo ta prvi in da mora najprej pasti sneg. Nasmehnil bi se, če bi se lahko še bolj.

Na vrhu se s pogledom na Triglav v daljavi, na robu velikega belega morja, končno tudi Joško sprosti. Še vedno pestuje pest. Saj bi si zlil gor žganico, če bi jo imel, itak pa mu jo je škoda. Odpravita se za šank.

20.11.2011

-------------- Georgette Homme ---------------

Kraj zločina

Ponovno smo obiskali kraj zločina – šli smo po roza opico. Skupaj razčetverjeni, skupaj v opozorilo. Pri Georgu jim bo lepo, mi nekaj pravi. 

                                                 

19.11.2011

-------------- Georgette Homme ---------------

Udi

... telefon, pregovarjanje, skoraj že napizdevanje, ... ne razumem točno za kaj gre, vendar

 po besedah sodeča nekaj med tem kdo koga pokriva in oddajanjem naročil. In da, če

mislijo, da se bo sam fajtu na terenu brez ˝back up-a˝, popoldne pa še

ureju stvari, ki jih lahko odda zdaj in potem ob 19:00 in čez, hodil ves sfukan domov,

naj se jebejo.

˝Kaj vam ni jasno, zunaj je kot na bojišču, sicer bi pa notri lahko to že občutile, saj je

vsak jebeni dan podoben krizi na borzi ali pa dumping tržnici, in če bo šlo tako naprej

se bo to sprevrglo v pravo klavnico!˝ je zaključil, še prej pa oddal dve naročili in

povpraševanje, vmes je še odtočil, ker itak tud ˝scat˝ nima časa v miru. To je

vojna si je mislil, to je prava psihološko tržna vojna. Oborženi s prekomerno

produkcijo blaga, s slabo kupno močjo in vedno nižjimi cenami se proti podnu

pehamo za preživetjem in nekaj malega več, ki ga ne bomo nikdar dosegli.

Cel kontinent drvi v tej smeri. Navzdol. Za višjimi cilji nekoga, ki niti ne vemo, če obstaja.

Obstajamo mi!?

Tam v grmovju zagledal je roza opico, razmesarjeno, razčetverjeno.

George je dobil čisto solzne oči, stisnila sem ga k sebi,

Joško je zamaknjeno gledal v fotografijo Triglava z

gosto meglo pod tremi glavami, tudi opazil ni kaj se

dogaja. Malo naprej je ležala noga, odtrgana od

belega s črnimi progami okrašenega telesa Sibirskega

tigra. Delno zmrznjen je ležal brez noge malo naprej tudi

tiger sam in pinki igralna kocka z zelenimi pikami,

kazala je število dve in pet. Ja, res je nemogoče,

verjetno ni bila pet, samo izgledalo je tako. Jo, ju, jih je

nekdo naključno odvrgel ali ima to kak globji pomen?

Le kdo se lahko tako znese nad osebki iz vzporednega

sveta, kaj ne ve, da na nek način so tudi oni živi, da
tudi njih boli in posledično tudi nas. Potrgati ˝kot igračam˝ ude.

POTRGATI ˝KOT IGRAČAM˝ UDE! je odmevalo v njegovi glavi se odbijalo od sten

tako dolgo, da se je preselilo še v mojo in verjetno tudi njihove.

        

˝Fak, pizda!˝ se je iz zamaknjenosti prebudil Joško. ˝Pa kaj je narobe s temi ljudmi!˝,

še vedno je gledal v fotografijo.

Zavest, ki to stori je na nek način enaka tisti, ki to počne z ljudmi. Morda pa. Je to vaja?
 Vaja pred neizbežno prihodnostjo. Saj ni važno. Ne, še kako je važno! Uboga pinki
opica in sibirski tiger. Po vsem videnem ljudi težko še kaj preseneti. Neobčutljivi, razen
na sebe, na svoj lastni individuum, na njih same, drugi niso pomembni oziroma samo
toliko kot jim koristijo za dosego cilja. Še On se je zamislil. Pobral je tigra in kocko,
ker bi si tako želel George, ne ve še kaj bo z njima, ne bo jih mogel zakrpati,
morda ju pa očisti in spravi v stekleno krsto, tako bosta v opomin vsem, ki zlorabljajo.

18.11.2011

-------------- Georgette Homme ---------------