˝Tih bod, tih bod, tih bod!˝, se je drla nanj, ˝sklofutala te bom, da ti bo končno jasno!˝ Tako se je drla in to pred strankami. Prasica si je mislil, zakaj se ne moreš brzdati in kontrolirati svojih izjav. Dobro poznaš moja prepričanja: zlo, dela zlo in dobrota, dobroto. In kako lahko to počneš pred strankami in meni ter podjetju in posledično tudi sebi jemlješ kredibilnost.
Gledal jo je, vso zariplo v obraz, oči polne solz, verjetno tik pred živčnim zlomom in si mislil svoje. Kako ji naj dopove? Kaj slabega se ji je v preteklosti zgodilo, da je takšna? Kaj bi se ji moralo zgoditi, da bi končno spregledala, da ne moreš iz zvestih sodelavcev stalno ustvarjati sovražnikov in jih pošiljati na ˝fronto˝, da delujejo proti tebi. Potem, pa jih kriviti in jimm očitati kako so jih izobraževali, oni pa so v zahvalo odšli. Ne samo to, zdaj delujejo tudi proti njej sami. Tiho se je umaknil.
Tudi visoka rdečelaska s hladnim pogledom zeleno sivih oči, je zapustila prostor in se usmerila proti svoji pisarni. Tam se je naslonila na mizo, pogled uprla vanjo in razmišljala. Verjetno o naslednji žrtvi, ... . Bi lahko bila ona?
Medtem, ko je razmišljala o sebi, so se ji začele tresti roke in po celem telesu je začutila mrzel tok, ki se je ohlajal do že skoraj ledene kovinske bolečine. Nekaj jo je sunkoma zgrabilo za lase in glavo potegnilo močno nazaj, tako močno, da ni videla ničesar. Prijem za levo roko, ki ji jo je zvilo za hrbet, želela je zakričati, pa ni mogla, glavo ji je držalo nazaj hkrati pa trup potisnilo tako naprej, da je začutila na beločnici nekaj ostrega. Ni vedela kaj.
Z obrazom je bila naslonjena na pisala v lončku na mizi, tako z očmi čisto blizu njih. Razen svetlobnih lis, ni videla nič. Želela se je odmakniti, pa jo je zabolela roka in na beločnici je začutila hladen pritisk. Najbolje, da čisto miruje, tako se ji morda ne bo zgodilo nič. Oko se ji je začelo solziti. Tako nemočna, a premalo polna testosterona, da bi se izvila iz primeža.
Je maloprej sama izzvala neugoden položaj v katerem se je znašla? Nekaj jo je še dodatno pritisnilo ob mizo. Počutila se je kot, da se jo bo nekaj lotilo od zadaj, jo želelo zajahati. Roka jo je že tako bolela, da je skoraj ni več čutila. Na zadnjici je začutila nekaj in ker ni vedela kaj, je od strahu začela ječati. Tisto nekaj je potovalo po sredini gor in dol, čutila je tisto nekaj, zdaj močneje, zdaj skoraj ne. To se je ponavljalo v nedogled in pričakovanje neizbežnega jo je hromilo. Zaslišala je zvok paranja in hlad na koži ji je oznanil, da je ostala brez obleke in spodnjic ter da tako nemočna leži tam na mizi, z zvito roko in pisalom na očesu. Začutila je bolečino, nekaj velikega je prodrlo vanjo skozi zadnjično odprtino. Zacvilila je čisto potiho, da jo je še tisto nekaj komaj slišalo. Končno je zaslišala sikajoči šepet, ki se je kot misel priplazil na ušesa: ˝Kaj je psica mala, se nimaš dovolj rada, naslednjič bo tale prijetno topa bolečina, kot ostro rezilo zapeklo po tvojem zadnjičnem presredku, občutek bo tak kot bi požrla ducat najbolj pekočih feferončkov, ti, psica, mala. Se tako obnaša?˝ Samo njeno cviljenje se je slišalo in nič drugega.
V pisarni se je pojavila tema, kot bi nekdo ugasnil luči. Nekaj odbleskov odbijajoče svetlobe, ki so jo oddajale lučke raznih aparatov se je pojavljalo na različnih koncih pisarne, kot bi se nakaj hitro premikalo. Zaslišalo se je škrtanje in čudni ušesa parajoči, skoraj tuji zvoki. Težko bi rekla živalski. Ropot in razbijanje, odbleski svetlobe, zvok pa čedalje močnejši. Podoben piskajoče globokemu sikanju in hkrati hromenju, daleč od globokih zvenov mehkobe, ki si jih je vedno želela vsaj slišati, če ne čutiti, jih živeti. Trajalo je tako dolgo, da nas je že začelo tiščati v glavi. Ušesa so nas bolela in od glasnosti smo bili ohromljeni. Niti ušes si nismo mogli zatisniti z rokami. Kako dolgo bo še trajalo, smo se spraševali.
Kot bi odrezal, tišina.
Nemo nas je vseh pet buljilo v enega izmed ekranov nadzornih kamer, ki so jih napeljali po vseh prostorih podjetja, da bi kontrolirali slehernika pri svojem delu. Gledali smo jo, kako leži na mizi, z ratrgano obleko in golo zadnjico, z razlitim očesom, ki je kot frnikola z repom ležal v mali sluzasti lužici blizu njenega iznakaženega, a še vedno lepega obraza in večkrat zlomljeno levo roko ob telesu, močno izpahnjeno v rami. Izgledalo je kot, da ni več njen del. Nekaj je momljala. Slišalo se je, kot bi potiho pela uspavanko. Še vedno ohromljena, je ležala na mizi. Dosegla je vrhunec, zdaj ji je prijetno.
Boga reva, čisto se ji je snelo, kako lahko kdo sam sebi povzroči takšne poškodbe, se tako pohabi, smo razmišljali vsak zase.
Jo je bolelo?
24.11.2011
-------------- Georgette Homme ---------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar