Moj dragi, šla sva na izlet. Na sonce je rekel, še sam ni vedel, da smo vsi, tudi jaz ne. Kot ponavadi prepričan, da je sam. Skozi meglo in gozd posut z ivjem, po vzpenjajoči se cesti skozi oblak na sonce. 1000 m n.v.. Kako lepo! Brez oblačka. Modro nebo. Končno po treh tednih sivine.
Vsi zadovoljni in veseli. Tempo po cesti navzdol, hiter ritem, kot ga ima. Nasproti pripelje gospod, ki zatopljeno gleda v svojo ˝igračko˝ na kolesu. Verjetno naprava, ki kaže položaj ali kaj podobnega. Ni ga videl, tako zatopljen je zapeljal direktno Vanj. Ker je šel počasi ni bilo hudega, On pa mu le prijazno reče naj bolj pazi, da se ne bo zgodilo kaj hujšega. Kolesar starejši gospod dvigne pogled, seveda kot tipičen moški, ki se želi pregovarjati in dokazovati dolžino svojega oneta z nepomembnim gobezdanjem ter vzame vsako dobronamerno opozorilo za grožnjo, začne težiti naj se On briga zase, če ne mu bo že pokazal in kaj se gre, da bo on njemu pravil, ki že toliko in toliko let tlači to zemljo naj pazi, naj se mu drugič raje umakne kot pa nastavlja, ... .
On ga mirno gleda in ne more verjeti svojim očem in ušesom, da je na koncu sam kriv zaradi malomarnosti tega modela. Želi se umakniti in že se obrne, ko naenkrat pribije skozi zobe: ˝Sam odpel se naprej nesramnež nemarni, in če stopiš z bicikla dol, ti odtrgam jajca, ti brezkurčnež še včeraj kurceplazni.˝ Tudi sama sem bila presenečana nad izjavo tega mirnega hladnokrvnega Njega. Tip osupel ustavi kolo, pribija neke nebuloze in perverzije, stopi z eno nogo na tla in takrat ga udari tako močno, da mu zbije zobe iz ust. Pade po tleh, krvavi, ni še končal, eno pohodniško palco mu položi na jabolko na vratu, z drugo pa usmeri na jajca. Čez zobe zopet izusti naj prosi, naj se opraviči malomarnež in z obema palicama pritisne navzdol. Ubogi revež ne ve ali bi se dušil ali bi cvilil, nekako čez krvav gobec se mu med dušenjem in cviljenjem uspe opravičiti. Ker ga ni dobro razumel ga brcne v glavo, kot nogometno žogo. Glava mu obvisi mlahavo, ponovno mu nastavi palici in pritiska. Krvava slina mu teče iz gobca in mehurčki z grgranim opravičilom so tu. Gospod ni mogel verjeti, kaj se mu je zgodilo, jok in solze v očeh so naznanile, da se kesa. Prepozno!
On ga mirno gleda in ne more verjeti svojim očem in ušesom, da je na koncu sam kriv zaradi malomarnosti tega modela. Želi se umakniti in že se obrne, ko naenkrat pribije skozi zobe: ˝Sam odpel se naprej nesramnež nemarni, in če stopiš z bicikla dol, ti odtrgam jajca, ti brezkurčnež še včeraj kurceplazni.˝ Tudi sama sem bila presenečana nad izjavo tega mirnega hladnokrvnega Njega. Tip osupel ustavi kolo, pribija neke nebuloze in perverzije, stopi z eno nogo na tla in takrat ga udari tako močno, da mu zbije zobe iz ust. Pade po tleh, krvavi, ni še končal, eno pohodniško palco mu položi na jabolko na vratu, z drugo pa usmeri na jajca. Čez zobe zopet izusti naj prosi, naj se opraviči malomarnež in z obema palicama pritisne navzdol. Ubogi revež ne ve ali bi se dušil ali bi cvilil, nekako čez krvav gobec se mu med dušenjem in cviljenjem uspe opravičiti. Ker ga ni dobro razumel ga brcne v glavo, kot nogometno žogo. Glava mu obvisi mlahavo, ponovno mu nastavi palici in pritiska. Krvava slina mu teče iz gobca in mehurčki z grgranim opravičilom so tu. Gospod ni mogel verjeti, kaj se mu je zgodilo, jok in solze v očeh so naznanile, da se kesa. Prepozno!
Pa kaj je s temi ljudmi, opozoriš jih, jim želiš dobro, oni pa takole, ko jih primeš za jajca se ti pa klanjajo, kot nekakšni hlapci so, smo razmišljali, on ne, kot da ni bil zraven, kot da srečanja s kolesarskim senjorom ni bilo. So vsi taki?
-----------------------------------
Nismo ga opazili. Gospod na kolesu nekako zapne za nečim na tleh in se med preklinjanjem, ki je napovedovalo nič kaj lep dogodek, ker mu ni uspelo speljati ovinka zvrne. Ne samo zvrne, leti čez krmilo pri tem pa se z modi nasadi nanj, takoj zatem pa z glavo naprej pribije direktno na zobe ter udari z zatiljem v bližnjo skalo ob cesti. V šoku se opraviči, verjetno je mislil, da je koga zadel. Prestrašen, gleda kaj se mu je zgodilo in sam sebi ne more verjeti resnici, ki ga je srečala. Razbita glava in zobje ter otekla jajca. Revež. Skoraj je zajokal.
Skloni se nadenj in ga objame. Kot otroka ga stisne k sebi ga boža po ranah in tolaži ter mu šepeta, da se ni zgodilo nič tako hudega in da prihaja pomoč, da jo je že poklical. Na poti so, vsak čas bodo tu, mu prigovarja in ga tolaži. V očeh gospoda pa sama hvaležnost.
------------------------------------
Tempo se nada ljuje, hodimo, vsi tiho in zamišljeni, zrak čist, sonce sveti skozi gozd, lomi in prelomi svetlobe. Vse čisto. Prekrasen dan. Ob nama se pojavi Joško, ki si pestuje pest, členke ima razbite, On pa čisto nič. Je bil to Joško, ... . Tudi on je tiho, vsak pri sebi razmišljamo. Oči so začele iskati teloh. George, pokazal bi mi na nekaj podobnega telohu. Pojasnila bi mu, da šele v decembru bodo ta prvi in da mora najprej pasti sneg. Nasmehnil bi se, če bi se lahko še bolj.
Na vrhu se s pogledom na Triglav v daljavi, na robu velikega belega morja, končno tudi Joško sprosti. Še vedno pestuje pest. Saj bi si zlil gor žganico, če bi jo imel, itak pa mu jo je škoda. Odpravita se za šank.
20.11.2011
-------------- Georgette Homme ---------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar