Novo rojstvo Nas

Odpeljal se je tja na odprto, blizu našega mesta, tam kjer je nekoč bilo veliko jezero in kasneje močvirje, tam kjer je veliko ljudi iskalo navdih, tam kjer je raznolikost živih vrst eno največjih na našem kontinentu, tam kjer je v potoku prvič v življenju videl ščuko. Od tam je opazoval svoje mesto na prelomu. Tišina. Samo On. Njo je pustil doma, ker ne mara družbe in ne hodi ven, zadnje dve leti tudi z njim ne. Tako je po večini sam. Še dobro, da ima nas in mu ni nikoli dolgčas. Nam ni dolgčas. Zanj ne vem, ker se nikoli ne pogovarjava. Lahko si samo mislim, da mu ni. Tudi drugi nas se nikoli ne pogovarjajo z njim. Včasih naredi dejanje kot, da bi nas razumel kot, da bi nam prisluhnil. 

Naslanjajoč se na svoje prevozno sredstvo se zazre proti majhnemu hribu sredi našega mesta. Kot večina mest na našem kontinentu ima tudi ta belo utrdbo na sredini. Tu bo razgled enkraten, pod milim nebom, sam s seboj, s kozarcem penečega vina v roki bo nazdravil novemu sebi. Zadnji mesec je že začutil spremembe. Drugačen je. Bolj prodoren, brez šibkih momentov, ki rastejo iz utrujenosti in monotonosti, ne ozira se kaj dosti na kogarkoli – ne jebe, boli ga kurac, bi rekel Joško. Zavedati se je začel samo enega življenja, ki ga ima, samo ene šanse. Zavedati se je začel dejstva, da povratka ni, ni popravka, je samo porabljena ali pa zamujena priložnost.

Kako sem srečna, da sem lahko tu z njim. Ne zaveda se me, jaz pa se ga. Objamem ga od znotraj. Prekrasen in poseben občutek objeti Njega znotraj lupine in stiskati kot praznino, ki to ni. Ko pogledaš bolje je polna različnih pokrajin in svetov spominov in želja, lepih, srečnih, nasilnih, žalostnih. Tu je vse za ravnovesje, le njega še ni. A se vzpostavlja. Končno, čutim in čuti ga. Čutiva ga. Čutimo ga. Od zdaj naprej bo drugače!

Nad utrdbo se je pričelo bliskati, oddaljeni poki in tišina, kako lepo, čudovita a hkrati odtujeno kot, da ne spadamo v ta svet. Dvanajst seštevkov do šestdeset je trajalo. Lepota umetnih zvezd, katere se zlivajo s pravimi. Krogle kupole in utrinki različnih barv in dim, veliko dima. Še dobro, da smo daleč. Samo opazujemo ga.

Med seštevki dvigne peneče vino in ga počasi zlije pred menoj. Natoči si ponovno in to ponovi. Majhna steklenica in že ga več ni. Globoko počasi vdihne. Rahlo mrzel in vlažen a še vedno čisto pretopel zrak za to obdobje prodre skozi nosnici vanj. Tudi jaz ga začutim. Zamisli se. Da danes je novo rojstvo in začel se bo učiti korak za korakom kot vsako obdobje doslej.

01.01.2012

-------------- Georgette Homme ---------------

Obisk babice.

˝Si moraš mislit da sem že 40 let v penzijonu, več kot pa sem delala,˝ se mu nasmehne s postelje. Tudi On se ji nasmehne in ji odgovori: ˝si moreš mislit, da bom lahko to rekel bom moral doživeti 120 let.˝ Cela jeba si je mislil. Obisk njegove babice, fake babice, prave ni nikoli spoznal, ima pa po pravi babici zelo lepe obrazne poteze, pravi cukr za stisnit k sebi. In zelo počasi se stara. Kadar spi je tako spokojen, takrat ga vedno objemam. Ne morem si kaj, da ga ne bi. Tudi siva gospa, ki leži na postelji in mu je bila vedno kot prava babica ga ima zelo rada. Mislim, da ga imajo vsi ljudje radi.

Kaj vse sta počela skupaj, se izgubljala v gozdovih, nabirala cvetlice in gobe, obirala jablane in trto. Pa tri velike češnje so imeli v sadovnjaku, eno hrustljavko in dve štangarci. Tako so jim rekli. Hrustljavke so bile prave debelinke in zelo okusne z veliko češnjevega mesa okoli peške. Če je bilo preveč dežja med zorenjem so popokale. Štangarce so bile bolj zgodnja sorta in vzpenjale so se visoko. Bile so bolj nedostopne.

V juliju sta vsako jutro nabirala hruške in jih rezala za kuho domače žganice. Gobe, ki sta jih v zgodnjih jutranjih urah nabirala sta prodajala v dolini in si po naporni poti v bližnjem potoku ohladila noge ter se napila bistre vode. On se je igral. Vedno si je želel izdelati mlin, ki bi ga poganjala voda. Žal mu ni nikoli uspelo, je pa bil vesel kadar je te male mline na vodi lahko opazoval. Izdelali so jih drugi.

Babica ima zdaj 91 let. V srednjih letih je dobila bolezen sladkobe. Pravijo, da sladkobo lahko dobiš od preveč sladkega življenja, zato imam najraje kadar On pije grenko kavo. Tako je ne bo, bom, bomo dobili tudi mi. Ostali bomo zdravi in doživeli 120 let in še več. In takrat se bo on lahko nasmehnil svojim varovancem ali pa otrokom in jim bo rekel si morete mislit, da sem že 45 let v penzijonu, še vedno manj kot sem pa delal. Sivolasa gospa živi v domu kjer je več takšnih starostnikov.

Nekoč ko sta se pogovarjala kakšen je svet tam zunaj poln lepega, po drugi strani pa poln prevar, kako se s trenutnim svetovno slabim stanjem vse grdo še poglablja proti kritični točki kaosa in anarhije, mu je dejala: ˝Veš danes je pač tako al´si revež al´ pa lump.˝ Ni Mu preostalo drugegega, kot da ji je priznal, da je lump.

24.12.2011

-------------- Georgette Homme ---------------

NN

Pozdravljena N, žal nisva imeli srečo se spoznati bolje. Verjetno zaradi Njega. Kadar se ga želi napiti, se ga ponavadi ne ozirajoč se na nas druge, najbolj pa na mene, napije skoraj do nezavesti. Takšen je in ne zamerim mu. On je tisti, ki trpi zunanji svet za naš obstoj. Lahko smo mu samo večno hvaležni, kljub neprimernim situacijam, ki se zgodijo. Z vsemi črnimi temačno zračnimi luknjami in izjavami. Seveda obstajajo tudi beli dnevi. Takrat smo srečni vsi. Tokrat sva se odločala kako te prepričati, da bi mu-mi podarila svoje ustnice. Ne za dolgo samo za kratek čas, samo toliko, da bi jih občutila. Zakaj, ne vem. Enostavno samo želim si jih, no ja želela sem si jih tisti trenutek. Z Njim to nima veze, saj je na nek način samo moje orodje, ki ga pa veliko lažje opravljam kadar je pod vplivom substanc. Seveda, če je pregloboko v svojih omamah imam tudi sama težave. Tisto, kar si želim sama, naredi tako nerodno, da mi je takoj zatem žal, da sem ga prepričala v kakršnokoli dejanje. Njemu samemu pa tudi, saj izusti nekaj česar si morda sploh ne želi oziroma tega nikoli ne bi rekel naglas. Saj vem, a kaj ko so tu moje želje, ki so ponavadi tako močne, da se jim tudi sama upiram s težavo. Največkrat neuspešno. Potem je tu samo še razplet, ki je realiziran v vsej svoji veliki nerodnosti. Ustnice pa kdaj drugič.

11.12.2011

-------------- Georgette Homme ---------------

Action throwupping

˝Ej, pozdravljen, tu te oba čakava. Kako, kdo oba? Jaz in en tvoj kolega. Daj naredi mi tisto  prosim, ti plačam na roke. Prav! Počakaj, na, ti dam še tvojega kolega.˝

˝Živjo, oglasil sem se, zaradi, .... rad bi se pomenil okoli tistega zaradi česar sem prišel že zadnjič˝ mu je prijazno, kot zna biti pri izterjavi dolgov, rekel On. Ni želel izpostavljati bistva pred drugimi. ˝Povabil bi te na kavo. Kdaj boš prišel nazaj? Čez pol ure. Velja, imam še nekaj opravkov in se vrnem čez eno uro.˝

˝Ej˝, je nagovoril Njega: ˝veš sem glih zaključil poslikavo v enmu hotelu, poglej. Delal sem bordure na že poslikano steno. Figuralika. Poglej perfektne stvari.˝

Pogleda, pogledamo. Fotografije, prva, druga, tretja, ... v želodcu se nam je vse obrnilo. Pičke glupe pojma nimajo, pa kdo te kretene najema se je oglasil Joško. Slike za bruhat, kot bi nekdo z malo talenta brez nasveta mentorja želel narediti freske, kot so v Sikstinski kapeli. Prava renesančna katastrofa v 21. stoletju.˝ je nadaljeval. George se drži za trebuh slišijo se čudni zvoki, jaz se primem za ustnice, ne samo ustnic ne. Že prepozno, kozlali smo tako lepo v loku, po fotografijah, ki so padle na tla, po prijaznem gospodu in po tleh. Od tal so se kapljice odbile na naše čevlje, tiste delavske, ˝Getta Grip˝, za katere se še vedno ne moremo odločiti čigave so, oziroma komu bi bolj pristojale. Opraviči se tipu, ki pobira slike, med katerimi so še druge, tudi družinske. Tip ponavlja, da nič hudega, da sicer tudi njemu vse skupaj ni všeč a, da ima gospa končano likovno izobrazbo in da ona že ve kako je prav. Na moje presenečenje se pojavi Njegova vzporedno sorazmerno boljša slikarska polovica, ki izusti, da jebeš akademijo, če nimaš volje do drila in da vse kar znaš je katastrofalno posnemanje, o katerem pravkar pišem in se sigurno sliši veliko bolje, kot pa je vse skupaj izgledalo.

Pustimo, ... mudel je še povedal, da mu je žena umrla, ker se ga je totalno zapila. Bila je pijanka. On pa je spravil svojega fanta k sebi in si je le ta ustvaril prijetno družinico. Kaj češ mudel si je pri 30tih zaželel otroka in ni mu bilo mar s kom ga ima. Samo želel si je otroka. Pa ga je dobil z žensko, luštno, a ga je rada pila. Tako težka je bila, kadar se ga je nažgala. Verjetno se je tudi fizično spravila kdaj nanj. Nezadovoljen odvisnik, ki se ne more niti v ogledalo pogledat.

Njemu pa se je porodilo vprašanje: ˝Zakaj želimo imeti otroke?˝ Verjetno je odgovor samo eden in edini in čisto preprost. Ker jih imamo radi. Tako je nekoč rekel njegov daljni sorodnik. Tega se dobro spomni. Ne njega sorodnika, to kar je rekel in še to mu je povedala mama.

Želodec se nam je pomiril s pogledom na vsebino kozlanja, ki je bila vrhunsko izdelana abstrakcija v kateri so se prepletale barve čokoladno rjava, menthol zelena, ki je bila na robovih obarvana travnato zeleno katera je prehajala v temnejšo. Vmes so se nahajali rdeči koščki kvadratnih oblik. Prisotni so bili še lilasti trakovi, kateri so bili na enem mestu prepleteni in so se redčili proti drugemu koncu naše abstrakcije. Nekaj zelenega in nedoločeno kremastega je bilo še zraven. V bistvu se je vse skupaj vleklo od začetka pa skoraj do konca naše mojstrovine. Tam je bila sled rižu podobnih zadev pretresenih in zmešanih. Poteza v loku in pobrane fotografije so pustile sled, ki je izgledala fantastično.

Pravi action painting – dobesedno – action throwuping.

Odšli smo na kosilo.

06.12.2011

-------------- Georgette Homme ---------------