O meni

Moja fotografija
Ko sem spoznala samo sebe v Njem, sem se prepoznala v tebi. Sem kronistka, ki spremlja in opisuje naše življenje v Njem in z Njim. Dogodki, ki so opisani v mojih dnevnikih so doživljanje sveta, ki ga opazujem iz notranjosti Njega. Zapisujem naše dojemanje in doživljanje okolice ter Njegove misli, v katere sem vtkana tudi sama. Zapisujem kar je resnično in kar je vzporedno z resnico. Nekateri dogodki so popolnoma izmišljeni ljubezenski, drugi resnično zločinski, tretji prijetno nasilni, vse skupaj pa s pridihom erotike prepletam v neskončnost. Z Njegovo pomočjo pletem dramo. Ne verjamem v absolutno resnico. Za mene obstaja več resnic. Jaz zapisujem. On to živi.

nedelja, 20. maj 2012

Obisk babice.

˝Si moraš mislit da sem že 40 let v penzijonu, več kot pa sem delala,˝ se mu nasmehne s postelje. Tudi On se ji nasmehne in ji odgovori: ˝si moreš mislit, da bom lahko to rekel bom moral doživeti 120 let.˝ Cela jeba si je mislil. Obisk njegove babice, fake babice, prave ni nikoli spoznal, ima pa po pravi babici zelo lepe obrazne poteze, pravi cukr za stisnit k sebi. In zelo počasi se stara. Kadar spi je tako spokojen, takrat ga vedno objemam. Ne morem si kaj, da ga ne bi. Tudi siva gospa, ki leži na postelji in mu je bila vedno kot prava babica ga ima zelo rada. Mislim, da ga imajo vsi ljudje radi.
Kaj vse sta počela skupaj, se izgubljala v gozdovih, nabirala cvetlice in gobe, obirala jablane in trto. Pa tri velike češnje so imeli v sadovnjaku, eno hrustljavko in dve štangarci. Tako so jim rekli. Hrustljavke so bile prave debelinke in zelo okusne z veliko češnjevega mesa okoli peške. Če je bilo preveč dežja med zorenjem so popokale. Štangarce so bile bolj zgodnja sorta in vzpenjale so se visoko. Bile so bolj nedostopne.
V juliju sta vsako jutro nabirala hruške in jih rezala za kuho domače žganice. Gobe, ki sta jih v zgodnjih jutranjih urah nabirala sta prodajala v dolini in si po naporni poti v bližnjem potoku ohladila noge ter se napila bistre vode. On se je igral. Vedno si je želel izdelati mlin, ki bi ga poganjala voda. Žal mu ni nikoli uspelo, je pa bil vesel kadar je te male mline na vodi lahko opazoval. Izdelali so jih drugi.
Babica ima zdaj 91 let. V srednjih letih je dobila bolezen sladkobe. Pravijo, da sladkobo lahko dobiš od preveč sladkega življenja, zato imam najraje kadar On pije grenko kavo. Tako je ne bo, bom, bomo dobili tudi mi. Ostali bomo zdravi in doživeli 120 let in še več. In takrat se bo on lahko nasmehnil svojim varovancem ali pa otrokom in jim bo rekel si morete mislit, da sem že 45 let v penzijonu, še vedno manj kot sem pa delal. Sivolasa gospa živi v domu kjer je več takšnih starostnikov.
Nekoč ko sta se pogovarjala kakšen je svet tam zunaj poln lepega, po drugi strani pa poln prevar, kako se s trenutnim svetovno slabim stanjem vse grdo še poglablja proti kritični točki kaosa in anarhije, mu je dejala: ˝Veš danes je pač tako al´si revež al´ pa lump.˝ Ni Mu preostalo drugegega, kot da ji je priznal, da je lump.

24.12.2011
-------------- Georgette Homme ---------------

Ni komentarjev:

Objavite komentar