Odpeljal se je tja na odprto, blizu našega mesta, tam kjer je nekoč bilo veliko jezero in kasneje močvirje, tam kjer je veliko ljudi iskalo navdih, tam kjer je raznolikost živih vrst eno največjih na našem kontinentu, tam kjer je v potoku prvič v življenju videl ščuko. Od tam je opazoval svoje mesto na prelomu. Tišina. Samo On. Njo je pustil doma, ker ne mara družbe in ne hodi ven, zadnje dve leti tudi z njim ne. Tako je po večini sam. Še dobro, da ima nas in mu ni nikoli dolgčas. Nam ni dolgčas. Zanj ne vem, ker se nikoli ne pogovarjava. Lahko si samo mislim, da mu ni. Tudi drugi nas se nikoli ne pogovarjajo z njim. Včasih naredi dejanje kot, da bi nas razumel kot, da bi nam prisluhnil.
Naslanjajoč se na svoje prevozno sredstvo se zazre proti majhnemu hribu sredi našega mesta. Kot večina mest na našem kontinentu ima tudi ta belo utrdbo na sredini. Tu bo razgled enkraten, pod milim nebom, sam s seboj, s kozarcem penečega vina v roki bo nazdravil novemu sebi. Zadnji mesec je že začutil spremembe. Drugačen je. Bolj prodoren, brez šibkih momentov, ki rastejo iz utrujenosti in monotonosti, ne ozira se kaj dosti na kogarkoli – ne jebe, boli ga kurac, bi rekel Joško. Zavedati se je začel samo enega življenja, ki ga ima, samo ene šanse. Zavedati se je začel dejstva, da povratka ni, ni popravka, je samo porabljena ali pa zamujena priložnost.
Kako sem srečna, da sem lahko tu z njim. Ne zaveda se me, jaz pa se ga. Objamem ga od znotraj. Prekrasen in poseben občutek objeti Njega znotraj lupine in stiskati kot praznino, ki to ni. Ko pogledaš bolje je polna različnih pokrajin in svetov spominov in želja, lepih, srečnih, nasilnih, žalostnih. Tu je vse za ravnovesje, le njega še ni. A se vzpostavlja. Končno, čutim in čuti ga. Čutiva ga. Čutimo ga. Od zdaj naprej bo drugače!
Nad utrdbo se je pričelo bliskati, oddaljeni poki in tišina, kako lepo, čudovita a hkrati odtujeno kot, da ne spadamo v ta svet. Dvanajst seštevkov do šestdeset je trajalo. Lepota umetnih zvezd, katere se zlivajo s pravimi. Krogle kupole in utrinki različnih barv in dim, veliko dima. Še dobro, da smo daleč. Samo opazujemo ga.
Med seštevki dvigne peneče vino in ga počasi zlije pred menoj. Natoči si ponovno in to ponovi. Majhna steklenica in že ga več ni. Globoko počasi vdihne. Rahlo mrzel in vlažen a še vedno čisto pretopel zrak za to obdobje prodre skozi nosnici vanj. Tudi jaz ga začutim. Zamisli se. Da danes je novo rojstvo in začel se bo učiti korak za korakom kot vsako obdobje doslej.
01.01.2012
-------------- Georgette Homme ---------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar