Kot revolucija IX. del

Joško pa ni nehal: ˝ Lepo, da ste razkurjeni, a povem vam, ne jezite se name, jaz vam povem vsaj resnico. Danes lahko dokažete, da vas je nekaj skup, danes je dan, ko lahko ulovite krivce za to bedo.˝

Z močnim glasom katerega ne vem od kod je povlekel je tako zatulil v mikrofon, da so se začela tresti okna pri stavbah v bližini in dejal: ˝Hkrati pa pozabljate, da smo vsi  povezani in odvisni od kvalitetnega dela drugega. Skupnost je začela razpadati in pomemben je postal posameznik. In ta posameznik je člen, ki drži celoto in celota je danes ista misel. Za koga: Za to deželo, naj bo ta trenutek vreden vseh nas. Zavedajte se vsakega posameznika ob sebi in vsaj danes ne mislite samo nase. Vsak posameznik naj dvigne ...˝ Takrat sem ga zagledala z granitno kocko v eni roki in v drugi velikansko fračo. Le kje je staknil fračo? Zadrl se je: ˝Jutri bo prepozno!!˝ In ustrelil proti glavni državni ustanovi od katere je bil oddaljen zaradi varnosti, kakšnih 100 metrov. Takrat se je množica usula na tisto nekaj policajev, ki so dali roke k višku in se umaknili. Letelo je po ustanovi in ostalih stavbah v bližini. Razbijale so se izložbe trgovin, zažigali in prevračali so se avtomobili, varnostne ograje so letele po zraku in bilo je pravo revolucionarno razdejanje kateremu ni bilo videti konca. Stala sva tam na odru in gledala val množice, ki je v velikem bojnem zanosu drvel mimo in po zraku so letele granitne kocke in drugi predmeti vse kar je bilo dovolj velikega in dovolj težkega, da je povzročilo škodo.To je bil začetek popolnega kaosa.

Množica je nadaljevala pohod proti ostalim ministerstvem. Ni bilo človeka, ki bi bil proti njim. Policisti so se jim pridružili in bili naenkrat na njihovi strani. Joško je šel naprej z množico, sama pa sem ga komaj dohajala. V eni uri so razdejali že pol centra in lotili  so se tudi drugih predelov mesta, predenj so prišli do odgovornih so se v zraku pojavili vojaški helikopterji in na ulicah osemkolesniki katerih afera na mednarodni ravni še ni bila zaključena. Bilo jih je mnogo, veliko več kot so govorili mediji, tudi helikopterjev in nekih plovil, ki so bila vsem tuja. Delovala so kot majhna zelo okretna in hitra plovila na katerih sta sedela dva do zob oborožena vojaka v neznani uniformi iz neprebojnega blaga. Vojska se je odločila umiriti položaj in ljudje so se prestrašeni razbežali zdaj, ko bi morali iti do konca, zdaj ko bi morali dati življenje, če bi bilo potrebno, za višjo stvar za drugačen sistem, zdaj so popustili. Ljudje ranjeni, krvavih glav so bežali po ulicah medtem, ko so na njih streljali z gumijastimi naboji in jih zasipavali s solzivcem, zdaj bi morali pokazati iz kakšnega testa so, pa so se posrali od strahu. Brezjajčno so se razkropili. Prepozno, ponovitve ne bo!

Konec je z vami narod moj, zajebali ste, si je mislil Joško Šus. Hkrati pa je bil vesel, da se je končno pokazalo kaj tli v naših ljudeh. Taval je po razdejanih ulicah in jaz z njim. Sama v raztrgani obleki, rdeči moji, v tisti v kateri sem želela praznovati otvoritev razstave v rudarskem mestu.

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija VIII. del

˝Dokažite, da se motim, dokažite, da se imate za kaj prijeti, dokažite, da bomo danes in v naslednjih dneh spremenili sistem, da bomo žrtvovali sebe in dobrine, ki smo si jih ustvarili v teh gnilih dvajsetletnih pogojih in naredili temu enkrat za vselej konec.

Prenašanje vsega tega za ljubi mir. Kako dolgo še in kje se konča? Narod moj, trenutno je vse kar ste, to, da ste hlapci in sužnji? Vedno ste spodaj. Tudi, če imate drugačen občutek je nekdo vedno nad vami. Zasužnjili so vas in zasužnjili ste sami sebe. Za željami, ki niso vaše, ste pa dovolili, da vam jih preko različnih medijev ustvarijo se pehate, za njimi, ki jih niti ne potrebujete, in izpolnjevanje le teh vas niti ne razveseljuje.

Izgledate kot, da vam je všeč mehka penetracija? Vaš lažni občutek - nebolečina, ki vas počasi nevede navznoter razjeda in ste ga sprejeli kot del nujnega vsakdana.

Ljudje, kateri bi morali delati za narod so ga s svojim delom oziroma nedelom in sebičnostjo izdali. Vsak dan se srečujete z izdajalci lastnega naroda, celo neprestano se pojavljajo v medijih. Ne sprašujte se kdo je to, vprašajte se kdo vodi državo? Ne vem kako naj opišem in gledam na ljudi kot posameznike, ki so pripeljali lasten narod do takšnega stanja, ko bi morali in niso sprejemali in izvajali zakone, krivdo pa venomer mečejo na nasprotni breg, jo valijo na drugega. Totalni nesposobneži, ki niso niti toliko človeški, da bi pogledali narodu v oči in odkrito priznali, da so se zmotili, da so ZAJEBALI. Naj se ti nesposobni kurci končno odločijo ali so totalni nesposobneži ali pa jebejo narod v živ mozeg in ga imajo za norca. Včasih je obstajal javni linč, danes si še tega ne upate. Sami ste krivi za takšno vlado, sami ste krivi za svoje hlapčevstvo. Zaslužite si to in bodite veseli, zaradi svoje nefunkcionalnosti imate še srečo, lahko bi bilo še slabše. Gre za to, da vas nima več kaj zaboleti in vam je pomembno samo to, da je vam in morda vašemu ožjemu krogu dobro, narod moj. Za vse ostale kot sem že dejal. JEBE VAM SE!˝

Množica je popizdila. Nekateri so začeli plezati na oder.

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija VII. del

˝ Danes imate čas, danes je trenutek, ko lahko stresete to deželo, ko se bo zaradi vas zatresel sam najvišji triglavi ponos, narod moj, danes naj bo v vaših glavah samo en stavek: Za to deželo, za naše otroke in za nas. Za boljšo socialno prihodnost! In ne pozabite, vsak preživeli je riziko za nadaljno gnitje države.

Obdobje v katerem živimo: nezaupanje, strah pred lastno senco, nespoštovanje dela drugega, čas drugega, osebnosti kot posameznika in hkrati dela skupnosti. Neplačevanje opravljenega dela, izkoriščanje, nagrajevanje tistih, ki si to niso zaslužili, kraja, korupcija, mobing, delovna depresija, revščina, dumping, zlorabljanje, nadlegovanje, nizke plače, 99%, 1%, izrabljanje, zapravljanje, obremenjevanje, življenje na robu, goljufanje, trpljenje, trpinčenje, živčnost, hitrost, spontanost, instant učenje, pokojninske rezerve, zdravstvo, šolstvo, brez svetle prihodnosti, brezup, kreativno nategovanje, … vsako sranje prenašamo samo, da imamo mir, posamezniki se drkajo med sabo, ko bi morali skrbeti za skupno dobro in ne samo in venomer zase. Javnost – narod, pa kot da ne dojemate, enkrat ste na eni strani, drugič na drugi, nikoli pa ne na svoji, ker se nihče ne ukvarja z vašimi željami, temveč vsi z željami vladajoče skupine, lahko bi rekel posameznika vladajoče skupine. Sicer so pa tako vsi tam zgoraj povezani. Zajebavajo se med sabo in tako mečejo pesek v oči narodu, da nekaj počnejo, v bistvu si pa samo podaljšujejo rok trajanja, da lahko polnijo svoje žepe in žepe bližnjih sorodnikov in kvazi prijateljev, s katerimi se držijo za jajca in vlečejo, da slučajno ne bi komu padlo na pamet na glas povedati kako vse skupaj deluje. Pa saj ne potrebujemo nikogar, da bo še kaj povedal. Tako pogumni so postali, da to delajo čisto odkrito, pri tem pa se vam smejijo, še to ne, v bistvu jim je vseeno za vas. V bistvu jih boli kurac za vas. Ste raja, ki je samo toliko pomembna, da da glas in plača davke. Kje boste dobili kaj zase, jim ni mar. Samo, daj, daj, daj, če nimaš bodo pa že kaj našli, če ne gre drugače se bodo lotili pa vašega dostojanstva. Tisto malo, kar imate vam bodo še vzeli. Zakaj, ker je to njihova pravica, ker jim to pripada. Da, tako razmišljajo tam zgoraj in nič drugače. Neplačevanje, korupcija, vsi smo del tega, tako daleč je, da nam ne preostane drugega. Poštenost, obstaja samo še za lepo govoričenje. Junak si, če jih čim več nategneš brez posledic. Posledic ni, ker so odgovorni med seboj povezani, ker ščitijo drug drugega.  Nihče nič ne ukrene. Oklepamo se tistega malo čudovitega sveta, ki se ga še spomnimo, živimo ga zdavnaj več ne.˝

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija VI. del

Prijel je za mikrofon in glasno z globokim glasom nagovoril množico.

˝Vprašanja kot so kdo smo, kdo so naši predniki, kaj so ustvarili, kaj smo ustvarili sami, kaj je dovoljeno posamezniku in kaj mu dovolimo, kaj delamo sočloveku, kaj mu želimo, kakšen je naš obstoj in od česa je odvisen? Ali gledamo tri korake naprej, ali se raje ukvarjamo s preteklostjo in se z njo obremenjujemo in še bi lahko našteval … so vprašanja, ki bi si jih posameznik v družbi moral postaviti in odgovoriti nanje. Pa si jih ne!  Marsikaj ne naredi. Slepo hodi in si ne upa, raje si ne dovoli, da ne bi izgubil še tistega malo kar ima. Majhen brezjajčen človek. Da. Nima jajc in ne upa si. Ne upa si, ker nima podpore. Podpore drugega, ki si ni zastavil vprašanj in tudi odgovoril nanje. Živimo v skupnosti, govorimo o njej, še več idejo vnašamo v vsako poro našega življenja, a je ne živimo. Takšne sem vas opazoval in iz leta v leto ste bolj bredli v globine samoljubja in smrdljivega egoizma. Zdaj se obračate okoli in se sprašujete, kdo je kriv za ta smrad. Narod moj, danes ste tu, da pokažete, da vam je mar za sočloveka, soseda, sodržavljana, da vam ni vseeno kako bodo živeli vaši otroci. Leta nazaj sem gledal to sranje, ki nam ga prodajajo lepo zapakiranega kot dobro in mirno življenje in tako je bilo do pred kratkim. Upam lahko samo, da se bo kaj spremenilo, narod moj. Kajti mi smo tisti, ki lahko delamo spremembe. Ne poslanci in njihovi prijatelji sorodniki in razni pogubni kvazi gospodarstveniki nastavljeni po koristi posamezne vladajoče skupine. Da, danes smo tu, da se odločimo kako jim bomo sodili. Ne razmišljajte, da so za to sodniki, večina jih je prav tako pokvarjena in tudi njim bo sojeno. Danes smo tu, ker bomo mi narod obrnili državljansko politično in gospodarsko sceno na glavo in močno potresli, da pade ven vse kar je gnilega. Kar bo preživelo to tresenje bo, tako vam zagotavljam narod moj in če bo vaša želja takšna in dovolj močna volja izbrisano. Samo če boste sami tako želeli, a povem vam, vsakega, ki boste spustili bo v naslednjih dvajsetih letih ponovno zastrupil deželo. Zato ljubi moj narod jim sodimo sedaj. Samo ponižne želje vas ne bodo rešile, so skupine in ni skupnosti, realnost je drugačna. Priznajte si, tedne nazaj vas ni brigalo za druge, zazrite se vase in si priznajte, lahko bi vam dol viselo tam spodaj, pa vam nima kaj. Tako lahko posamezni krogi počnejo kar si želijo. Nihče jim nič ne more, saj nima nihče jajc, da bi enkrat za vselej naredil temu izrabljanju konec. Navadne brezjajčne pičke ste!˝

Ljudje so mu ploskali in žvižgali. Nekateri so se jezili in naju pozivali naj zapustiva oder.

Joško jih je pogledal s priprtim pogledom in rahlo opaznim nasmeškom, kot bi bil pomirjen in zadovoljen z reakcijo ljudi in nadaljeval:

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija, V. del

Nekako sem se znašla tam na odru, z njim, pred tistimi mnogodesettisočimi ljudmi, pred nezadovoljno množico, ki je bila tam kot tempirana bomba, ki je bila tam in čakala, da jih nekdo nagovori, pomiri ali podžge, karkoli samo, da se premaknejo iz tega sranja. Joško jih je pogledal s svojimi zdaj že zelo krvavimi očmi, deloma tudi od solzivca, ki so ga malo prej uporabili, da bi razgnali množico pa se ta le ni dala. Nekako so mirno onemogočili plave pesjane, ki so se tako tresli za plače in preživetje svojih družin, da so ostali tam in branili ljudi, ki so prav tako izdali tudi njih. To so jim s cvetjem, rdečimi nageljni, ki so jim jih ponujala in zatikala na oklepe, čelade in ščite, dopovedovala dekleta.

Joško je zajel sapo in v mikrofon, čeprav mu ne bi bilo treba, gromko zarjovel svoj nagovor narodu. Ne vem od kod je vlekel te besede, zdelo se mi je, da se je v trenutku streznil kajti iz njega ni govorila pijanost temveč trezna jeza, katera je tlela zadnjih petnajst let v njem. Takrat, pred petnajstimi leti, se je začel zavedati kam vse skupaj gre in kako so ljudje zaslepljeni. Večini je šlo dobro, Njemu in z njim nami ne. Ker opazuje svet okoli sebe in zna dobro povezovati mu je bilo že daljnega leta 1996 kristalno jasno kam to pelje. Ne more biti vsak podjetnik, ne bi smeli ukiniti še zadnje ustanove, ki je vnašala red in bedela nad plačilno disciplino posameznega podjetja. Ukinili so jo in z njo omogočili pravi kaos kateremu še danes ni konca in je narod zabredel tako daleč, da se ljudje pogovarjajo o zamudi plačil kot nič takega kot npr. saj zamujamo samo 60 dni, saj to ni tako veliko. Ni če imaš kaj na računu, če pa nimaš nič, je en zamujeni dan preveč.

.................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------