Prijel je za mikrofon in glasno z
globokim glasom nagovoril množico.
˝Vprašanja kot so kdo smo, kdo so
naši predniki, kaj so ustvarili, kaj smo ustvarili sami, kaj je dovoljeno
posamezniku in kaj mu dovolimo, kaj delamo sočloveku, kaj mu želimo, kakšen je
naš obstoj in od česa je odvisen? Ali gledamo tri korake naprej, ali se raje ukvarjamo
s preteklostjo in se z njo obremenjujemo in še bi lahko našteval … so
vprašanja, ki bi si jih posameznik v družbi moral postaviti in odgovoriti
nanje. Pa si jih ne! Marsikaj ne naredi.
Slepo hodi in si ne upa, raje si ne dovoli, da ne bi izgubil še tistega malo
kar ima. Majhen brezjajčen človek. Da. Nima jajc in ne upa si. Ne upa si, ker
nima podpore. Podpore drugega, ki si ni zastavil vprašanj in tudi odgovoril
nanje. Živimo v skupnosti, govorimo o njej, še več idejo vnašamo v vsako poro
našega življenja, a je ne živimo. Takšne sem vas opazoval in iz leta v leto ste
bolj bredli v globine samoljubja in smrdljivega egoizma. Zdaj se obračate okoli
in se sprašujete, kdo je kriv za ta smrad. Narod moj, danes ste tu, da pokažete,
da vam je mar za sočloveka, soseda, sodržavljana, da vam ni vseeno kako bodo
živeli vaši otroci. Leta nazaj sem gledal to sranje, ki nam ga prodajajo lepo
zapakiranega kot dobro in mirno življenje in tako je bilo do pred kratkim. Upam
lahko samo, da se bo kaj spremenilo, narod moj. Kajti mi smo tisti, ki lahko
delamo spremembe. Ne poslanci in njihovi prijatelji sorodniki in razni pogubni kvazi
gospodarstveniki nastavljeni po koristi posamezne vladajoče skupine. Da, danes
smo tu, da se odločimo kako jim bomo sodili. Ne razmišljajte, da so za to
sodniki, večina jih je prav tako pokvarjena in tudi njim bo sojeno. Danes smo
tu, ker bomo mi narod obrnili državljansko politično in gospodarsko sceno na
glavo in močno potresli, da pade ven vse kar je gnilega. Kar bo preživelo to
tresenje bo, tako vam zagotavljam narod moj in če bo vaša želja takšna in
dovolj močna volja izbrisano. Samo če boste sami tako želeli, a povem vam,
vsakega, ki boste spustili bo v naslednjih dvajsetih letih ponovno zastrupil
deželo. Zato ljubi moj narod jim sodimo sedaj. Samo ponižne želje vas ne bodo
rešile, so skupine in ni skupnosti, realnost je drugačna. Priznajte si, tedne
nazaj vas ni brigalo za druge, zazrite se vase in si priznajte, lahko bi vam
dol viselo tam spodaj, pa vam nima kaj. Tako lahko posamezni krogi počnejo kar
si želijo. Nihče jim nič ne more, saj nima nihče jajc, da bi enkrat za vselej
naredil temu izrabljanju konec. Navadne brezjajčne pičke ste!˝
Ljudje so mu ploskali in
žvižgali. Nekateri so se jezili in naju pozivali naj zapustiva oder.
Joško jih je pogledal s priprtim pogledom in rahlo opaznim nasmeškom, kot bi bil pomirjen in zadovoljen z reakcijo ljudi in nadaljeval:
...................... se nadaljuje!
07. 11. 2013
-------------- Georgette Homme ---------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar