Nekako sem se znašla tam na odru,
z njim, pred tistimi mnogodesettisočimi ljudmi, pred nezadovoljno množico, ki
je bila tam kot tempirana bomba, ki je bila tam in čakala, da jih nekdo
nagovori, pomiri ali podžge, karkoli samo, da se premaknejo iz tega sranja.
Joško jih je pogledal s svojimi zdaj že zelo krvavimi očmi, deloma tudi od
solzivca, ki so ga malo prej uporabili, da bi razgnali množico pa se ta le ni
dala. Nekako so mirno onemogočili plave pesjane, ki so se tako tresli za plače
in preživetje svojih družin, da so ostali tam in branili ljudi, ki so prav tako
izdali tudi njih. To so jim s cvetjem, rdečimi nageljni, ki so jim jih ponujala
in zatikala na oklepe, čelade in ščite, dopovedovala dekleta.
Joško je zajel sapo in v mikrofon,
čeprav mu ne bi bilo treba, gromko zarjovel svoj nagovor narodu. Ne vem od kod
je vlekel te besede, zdelo se mi je, da se je v trenutku streznil kajti iz
njega ni govorila pijanost temveč trezna jeza, katera je tlela zadnjih petnajst
let v njem. Takrat, pred petnajstimi leti, se je začel zavedati kam vse skupaj
gre in kako so ljudje zaslepljeni. Večini je šlo dobro, Njemu in z njim nami
ne. Ker opazuje svet okoli sebe in zna dobro povezovati mu je bilo že daljnega
leta 1996 kristalno jasno kam to pelje. Ne more biti vsak podjetnik, ne bi
smeli ukiniti še zadnje ustanove, ki je vnašala red in bedela nad plačilno
disciplino posameznega podjetja. Ukinili so jo in z njo omogočili pravi kaos
kateremu še danes ni konca in je narod zabredel tako daleč, da se ljudje
pogovarjajo o zamudi plačil kot nič takega kot npr. saj zamujamo samo 60 dni,
saj to ni tako veliko. Ni če imaš kaj na računu, če pa nimaš nič, je en
zamujeni dan preveč.
.................... se nadaljuje!
07. 11. 2013
-------------- Georgette
Homme ---------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar