Otrok

Moj otrok,

ki ga ne bo!

Imela bi ga rada,

pa ga ne morem,

saj ne, da nisem plodna,

samo donosit ga ne zmorem.

Zaradi Njega!

Ujeta v Njem si želim njega,

sebe drugega,

ki bi ga vzgajala,

učila plezati na drevo

in igrati se v dežju.

Skupaj z njim bi zgradila hiško za igro,

spala z njim pod zvezdami,

izumila igro, ki traja vsaj pet dni,

naučila bi ga plavati in loviti morski val,

se z njim igrala v gozdu in v potoku,

šla bi na izlet v narodni park,

ujela paglavca v bližnji mlaki,

in gledala, kako se giba med hojo močerad.

Naredila potičko iz blata,

opazovala kako raste, kar posadila bi,

se naučila voziti kolo in

iz vrbe naredila piščal.

Zgradila veliko mesto iz peska,

tam ob obali odnesel bi ga plime val,

pokazal nama bi,

kako minljivi smo vsi.

Končno spoznala bi,

tako kot jaz, tudi mali on, v meni živi.

28.10.2011

-------------- Georgette Homme ---------------

George Cock

Brala sem o njem, želeli so ga zapreti. Imel je nesrečo s Salamndromočeradom in dvokolesom sredi gozda. Oba sta umrla. Kasneje je George izginil iz pripora.

Za izpustitev iz pripora sta besedo zanj dala On in njegova vzporedno sorazmerno boljša slikarska polovica pod skupnim imenom Njega. Le onadva ga razumeta, čutita, so kot eno.

Nekega dopoldneva, bilo je v jeseni in bila je nedelja, se je George neslišno nekaj centimetrov od tal premikal po gozdu blizu največjega mesta v deželi. Blizu Njega, kjer trenutno biva. Rahla meglica, oblačno vreme, vlaga. Ta čas ima najrajši. Vedno prileze na plano vse polno Salamandromočeradov. Kot njegovim plazilcem jim je skupna vlaga. Nasmehne se. Povezan z njimi. Vlaga in vedno je ob njem vsaj eden.

Tako se premika, kot bi lebdel, po poti posuti z velikimi kostanjevimi listi, ki so s svojo številčnostjo povzročali prijeten, a zaradi vlage zadušen šum, ki ga Goerge ni slišal. Pred dnevi, ko je bilo še dovolj suho so se s pomočjo vetra dvigovali in spuščali tako, da so nastajali vedno novi krajši in daljši mostovi, tuneli in prehodi nad in pod njimi. George se je od užitka dvignil za nekaj deset centimetrov. Tako si vrti in vrtinči gozd okoli svoje osi, da se je ostalim prebivalcem gozda zavrtelo. Ustavi se. V daljavi zagleda Velikega Salamandromočerada, ki hodi po z listi tlakovani poti, preko in pod njimi. Prečka jo. Zdaj ga vidi, zdaj ne, ko se skrije pod luknjasto listnato odejo in spet prikaže. Prelep je, tako velikega že dolgo ni videl. Je res Salamandromočerad? Nasmehne se mu in se mu prične približevati saj mu ni všeč, da je na poti, kjer se mu lahko kaj zgodi. Umaknil ga bo, prenesel na drugo stran. Tudi Salamandromočerad ga začuti, zato spremeni smer in se namesto preko, odpravi po sredini poti proti njemu. George, tako zatopljen v svoje misli se mu približuje in ne opazi kako z nasprotne strani z veliko hitrostjo drvi proti Salamndromočeradu dvokolo, prav proti njemu. Zadnji hip opazi, da se ne bo ustavil ali spremenil smer. Želi ga opozoriti, mu zaklicati naj se ustavi, naj bo previden, a George žal ne govori. Glasovi, ki jih je sposoben oddajat so komaj slišni piski.

Povozil ga je. Nalašč? Zapeljal je direktno čezenj. Od repa do glave ga je sploščil. Med ploščenjem mu je skozi usta potisnil vso drobovino in vse kar se v notranjosti ne drži Salamandromočeradove kože. Hipna smrt. Njegovi opozorilni črnorumeni barvi mu nista kaj dosti koristili, saj ga dvokolo ni opazil. Ga je pa zato George.  

Videno mu stisne pluča in srce, velika bolečina ga strese po celem telesu. Dvokolo pa kot, da ni nič drvi naprej proti njemu. Se ne more ustaviti, se vpraša George? Odskoči in hkrati stegne roke proti nekomu na dvokolesu. Želi mu pomagati, ga ustaviti. Prepozen je, namesto, da bi ga zagrabil, ga samo sunkovito odrine, ta zleti s ceste in prileti v drevo s takšno silo, da mu obrne glavo ter zdrobi vrat. Steče k njemu, mu sname čelado, a glave ni. Ostala je v čeladi. Prizadet s čelado v roki in pogledom usmerjenim v mlad a bled obraz, obsedi.

Kriv za dve smrti, kriv, ker se je vmešal. Če bi ostal pred Salamndromočeradom skrit, ga ta ne bi opazil in ne bi spremenil svoje začrtane smeri. Tako bi bil že na varnem, ko bi pripeljalo dvokolo, kateremu bi se George samo umaknil, ali pa mu skrit pred Salamandromočeradom ne bi stal na poti. Kriv je, ker se je zaradi svoje pomoči vmešal v usodo obeh. Mar bi pustil, da gredo stvari svojo pot.

Morda so pa šle?

So stvari šle Svojo pot? Ali jih je George s svojim poseganjem preusmerjal? Je bil George del te Svoje poti, se je vmešal ali je bil njegov višji namen, da se vmeša? Je bilo tako prav in na mestu?

Kasneje ga odpeljejo na policijo.

26.10.2011

-------------- Georgette Homme ---------------

Joshko Shus

Spoznala sem ga in imela sem občutek, da je rahlo pijan. Tam od nikoder se je prikazal. Tisti večer sem si na vogalu, blizu avtobusne postaje, prižigala cigareto. Takrat je tam še potekala avtobusna proga. Tu na vogalu si lahko gledal v tri smeri in imel za svojim hrbtom simpatičen vodnjak, ponos našega mesta, levo si gledal v strogi center mesta, desno proti tržnici in naravnost na most, ki je sestavljen iz treh. Tri.

Bil je že tisti čas, ko je naše mesto ovijala megla. Tudi po ulicah se je plazila. Kar naenkrat se je pojavil pred menoj. Pozdravil je, se predstavil in mi v istem stavku začel razlagati o slovenskem narodu, kako so v večini vsi brez jajc, oziroma, da se jih ne zavedajo in da ne razumejo dejstva, da več jajc pomeni večjo verjetnost, da si izborijo pravico na svoji zemlji. Kako jih hlapce, izkoriščajo tisti, ki so nekoč bili hlapci in bodo to postali ponovno. Govoril mi je o izdajalcih slovenskega naroda, ki hkrati vodijo slovensko državo. Kako bodo za svoje neumno in izdajalsko početje nekoč plačali visoko ceno. Mislijo samo nase, mislijo samo nase, je ponavljal. Kaj pa skupnost, kaj pa narod, ki jih plačuje, ki jih izbira, voli? Narod katerega vedno znova nategnejo. Govoril mi je o dnevu revolucije in kako bo on, če ne nekdo drugi nekega dne splezal na sam vrh slovenske države in predstavil svetu, da smo tudi globalno sužnji oziroma hlapci in kako enostavno je vse skupaj samo spoštovati se je treba, spoštovati drugega in njegovo delo, biti zmeren. Govoril je tudi o dveh vrstah ljudi, ki živijo v Sloveniji. Eni so pokvarjeni, drugi so pa bebci. Potem ostaja še peščica tretjih, ki bi radi v miru živeli, teh je malo in po številu niso omembe vredni, čeprav prav ti predstavljajo bit slovenskega naroda, ti so Slovenci v pravem pomenu. No ja, vsaj taki bi morali biti.

Govoril mi je o slovenskih dekletih, da načeloma obstajajo tri vrste:

Prve, so meščanke in princeske, ki jim bog pomagaj, saj ne znajo nič, razen kupovanja cunj pa še tam so po njegovi presoji in v kar se je prepričal tudi sam bolj neuspešne. Včasih sredi zime, nekatere od teh, zažganih obrazov tavajo naokoli, da ne veš ali si zgrešil planet. Vse, na kar mislijo so one same. Kar zmrazi se ob mislih nanje in na to, da bi moral z njimi preživeti pet minut.

Druge so dekleta povečini s podeželja, to so prave babe. Pridne in odgovorne in tudi direktne, nič ovinkarjenja, pri njih takoj veš pri čem si. Pridejo s podeželja v mesto, ponavadi v sredinsko šolo in prinesejo s sabo upornost in odpornost. Z zavestjo kaj jih čaka doma tu postanejo prave kočevskozonke, ki si znajo in so pripravljene si izboriti in se boriti za svoj kos, za svoj prostor. Rade imajo urejen domač prostor. Vzamejo, si čas zase, za družino, ker se zavedajo vrednosti trenutka in minljivosti. Rade imajo občutek kontrole, stabilnosti in pripravljene so se boriti za to. Njihova odločnost pravega moškega podžge, v njih vidi enakovredno partnerko, ki je ne bo omejeval, temveč si bosta drug drugemu lajšala in dopolnjevala pot skozi življenje. Seveda tudi takšnih moških je vedno manj.

Tretje pa so najslabša vrsta tiste, ki pridejo s periferije ali pa so od tam prišli že njihovi starši in so se že sami izrodili z željo biti meščani. V vsej svoji nerodni oholosti postanejo malomeščanske, fine pičke, ki jih je vedno več in v vsakem mestu preveč.

O joj, ... !

Tu je zaključil, najprej sem bila kar brez besed, potem sem mu želela ugovarjati, da je njegovo mnenje preveč klišejsko, a žal je ob mojem kratkem pogledu stran izginil prav tako, kot se je prej pojavil.

Občasno se še prikaže prav tako iz nič. Mislim, da sem ga pred slabim letom opazila v neki restavraciji. Zanimivo je to, da na različnih koncih in ob trenutkih, ko ga niti ne bi pričakovala. S svojimi izjavami zna pa res presenetiti.

26.10.2011

-------------- Georgette Homme ----------------

Moj bratec, ...

Živela sem pri materi, očeta nisem poznala. Imela sem očima, ki je imel čudne navade. Ne samo navade, bil je čudak. Nekoč sem si zaželela bratca in pripeljali so mi nekoga z velikimi rdečimi usti in belimi zobmi ter dolgimi skuštranimi lasmi. Govoril ni. Imel je črne in žalostne oči. Bil je malo strašljiv, a kot sem kasneje spoznala zelo dober, krasen človek. Znal je zelo lepo slikati. Mislim, da je slikal svoje sanje in okolico. Nikoli ni vedel kdaj sanja in kdaj se mu resnično kaj dogaja, kot bi živel nekje vmes. Svojo sobo je imel pod stopnicami. Tam je bilo najbolj vlažno v hiši. Luč tam spodaj je svetila zelo slabo. To je bilo pri mojih sedmih letih. Živeli smo na podeželju. Rada sva se igrala. Vse je potekalo čisto potiho. Nekako sem vedela kdaj je bil vesel. Moja tiha leta sreče. Kasneje pri 13 letih je neko noč izginil.

Občutek imam, da je še vedno ob meni, jaz ob njem, saj se občasno pogovarjam z njim, ni ga, ne vidim ga, pa vseeno nekako čutim njegovo bližino, kot bi bil v meni, kot bi bil del mene. Težko opišem. Včasih se spomnim, da sem ga ponoči slišala stokati, vsaj mislim, da je bil on. Očim je ob večerih, bolj pozno, hodil k njemu. Kot mi je razložil mu bere v jeziku, ki ga ne razumem. Morda je bilo pa branje tisto stokanje. Danes mi je popolnoma jasno, kaj se je tam dogajalo. Imela sem veliko srečo. Ne, takšne kot moja sošolka iz sredinske šole. O njeni izkušnji drugič. Tista hiša na podželju je imela samo eno večjo sobo z zakonsko posteljo in manjšo mojo posteljo, ki je bila v bližini mamine strani, tako sem imela občutek, da vedno spim pri njej in verjetno sem bila tako varna pred očimom. Ne vem, mogoče mu je pa resnično bral v jeziku, ki ga ne razumem. Pri petnajstih sem šla živeti v mesto, od takrat naprej ga nisem več srečala. Z materjo sva se velikokrat videli, a vedno v mestu. Kasneje ga je tudi sama zapustila in se preselila v večji kraj blizu mojega mesta. Tako se lahko z materjo večkrat srečava.

25.10.2011

-------------- Georgette Homme ----------------



Ona, jaz v njem, ... .

Ko sem spoznala samo sebe v njem, sem se prepoznala v tebi.

22.10.2011

-------------- Georgette Homme ----------------

3 dni pred novim letom 2010/2011 / 22:32

Miza preko, nič posebnega dva para in en privesek, vsi skupaj pa manj zanimivi kot znančeva slika, ki visi na steni. Sloan, prva restavracija v katero bi človek zašel že zaradi likovnih del na steni. Hrana pa, kot se je kasneje izkazalo lahko rečem, nič posebnega, če izvzamem malo je dobro in to, da jim je upelo kolikor toliko ohraniti posamezne okuse zase. Cena povprečno visoka oz. previsoka za povprečneže kot sem jaz. Seveda ta povprečnica ve, da lahko dobro je tudi za veliko manj denarja. Ta povprečnica zna okušati, ta povprečnica je predana lepoti, tudi lepoti okusov, zato spoštuje vse kar je lepega. Vmes pa živahna debata, ki ji ni videti konca, kaj je bilo kaj je in kam naprej v letu, ki se izteka in letu, ki prihaja. Še 3 dni pardon, dva.

Tiste, ki so izkoristili sistem brez moralnih zadržkov so v besedah že kaznovali, nekatere tudi nataknili na kole in jim porezali ... , prav tako posameznike, ki so izkoristili naše brate z juga.

˝Kaznovati, pobrati jim vse, izgnati, ... , odmeva od sten. Preveč si dovolijo – dokažimo jim, da niso nedotakljivi, in da je ljudstvo tisto, ki izbira. Pozivam k bojkotu in državni nepokorščini. Anarhija je blizu, od nje nas loči samo še preudarnost majhnega človeka, ki se mu reče Slovenec ali po novem lahko tudi KURCEPLAZEC.˝ moški v poznih tridesetih z brki in fake Ray ban očali na nosu se za sosednjo mizo razburja in pljuva čez slovensko vlado ter se hkrati sprašuje kakšen narod so, da vse to samo nemo prenašajo. Nekdo ga nekaj vpraša, nisem razumela kaj. Ta pa na ves glas brez sramu odgovori, da ga slišimo vsi: ˝Bravo narod moj, ne sam, da ste žilavi, tudi zadnjično odprtino imate kot iz jekla - bravo, čestitke. Kako globoko v vaše lastno blato boste dovolili, da vam kreatorji vašega kvazi ˝boljšega življenja˝ zarinejo svoje grabežljive prste in tiče? Mehko posiljevanje iz dneva v dan. Povejte mi narod moj, kako prijetno je, ko zjutraj vstaneš pa ne veš ali te peče rit od včeraj zaužite rahlo pekoče hrane v tej podobni restavraciji ali od večernega dnevnika, kjer je mali človek ponovno spoznal, da ga je nekdo na mehko pofukal ˝N-A-T-E-G-N-I-L˝, da boste lažje razumeli. Niti boli ne, mimogrede te z mehkim nategnejo in še to izveš preko medijev - novinarjev.˝

Številčna družba za mizo se je na glas zakrohotala, ta tip pa gleda za svoj hrbet svojo zadnjico in nadaljuje: ˝Super nikjer se nič ne vidi, še pritožit se ne moreš, veš da si ga fasu od tega imajo nekateri kar dosti več, na žalost so ti nekateri vedno isti mehkokurčneži levi in desni, ki jih niti toliko ni v hlačah, da bi te vsaj dobro pofukali ˝N-A-T-E-G-N-I-L-I˝, kajti iz prakse vemo vsi, da čez dober fuk ga ni pa tud, če je iz nenada in neredno. No ja jebanje o čemer pravkar razglabljam z vami narod moj je vsakdanje, a žal samo z mehkimi tiči. Sram me je, da moram živeti z ljudmi, ki so našo državo nesposobno vodili in jo vodijo. Izdajalci lastnega naroda. Človeku pa res ostane samo še utapljanje v žganici.˝

Nagne eno za drugo tri ledene viljamovke, ki so mu jih postregli v ličnih kozarčkih zamrznjenih v zmrzovalniku, na pecljih s trebušastim osrednjim delom, ki se proti vrhu zoža v približno centimeter visoko in dva centimetra široko odprtino. Zagleda se v zadnji kozarček, ga dvigne, s pogledom občuduje in pribije na mizo. Kozarček se ne razleti samo poči. ˝Kot s tem kozarcem jaz, delajo oni s Slovenijo in nami, Narod moj.˝ zaključi.

Potem pa mirno skoraj potiho, kot bi želel sporočilo prenesti samo ljudem za tisto mizo doda: ˝Narod moj želim vam ... da bi zadeli na lotu 7 plus, čim večkrat se spomnili ter morda tudi povzpeli na naš slovenski ponos Triglav, se vsak dan rokovali s sosedom in popili kakšno žganico za zdravje. Želim vam, da se dobro pripravite na volitve v državni zbor ter najdete svojega favorita, ki ima jajca in s svojim početjem ne bo izdajal vas. Človeka, ki ga boste konec mandata oboževali, ljubili, ... Ne pozabite na 20 let izdajalstva!˝

Nekako ne spada sem, preveč je direkten. Bolj bi mu pripisala kakšno podeželsko gostilno. No ja vsaj nasmejati zna in se zna!

MmmmhhhhhhhhMMhhhhhmm, o la, la, ..... kaj se pa skriva za mizo ničposebnežev.

Grem na WC. Moja večna prednost je, da lahko izberem ali grem na moškega ali ženskega, moški me niti ne zanimajo torej, mmmmmmm le katera si je šla ˝napudrat nos˝, Lolita Lempicka, vijolična, ... pravi greh, slišala sem, da so jo nehali delati. No ja vsaj prodajati v drogerijah v našem velikem mestu, ki je vseeno majhno, a kot pravijo nudi vse kar mesto mora ponuditi. Tako diši moja občasna posteljna prijateljica, zanimivo, smešno in prijetno je ko se spomnim, da se ne zaveda, da dostikrat spi zmenoj. Prepričana v svojega izbranca, se ji preko njega prikradem in naredim vse tisto kar si želi, da bi ji storil on, on sam pa ni odkril, ker se ni poglobil v ta naš skrivnostni svet užitkov. Ne rabiš vedno ... . Skrivnost je v, .... . Nasmehnem se, medtem ko opravljam svojo potrebo s svojo najboljšo prijateljico, narahlo jo pobožam medtem ko jo obrišem, že dolgo se nisva pogovorili.

V WC stopi prsata rjavolaska, ki je sedela za mizo ničposebnežev. On jo je opazil že prej, jaz pa sem pokazala zanimanje zanjo. Lepa prsa, ni modrčka, bradavice ena od druge kot zrcalna slika, zaobljenost pa tako pravilna - kot umetne, če so, jih je ustvaril pravi strokovnjak, gospod z brado ali brez, ni važno, tu so, mimo mene so šle. Žuborenje ... ššššsssshhhhmmmmmmmmmm ...

... diši po meni tako znanem vonju, kakav, jabolka, cimet, limona in bazilika, kakšno razmerje, kakšen parfum, kdo je ona, ki ga vtrtega v svojo kožo prenaša in nas vse zavaja, vključno z mano. Ozrem se naokoli razširim nosnice in na lahko vdihnem, nalahko, da si ne okupiram vonja in zaradi prevelike doze omrtvičim živčne končice ter zgubim sled za njo. Še enkrat, obrnem se, zamižim, ponovno skozi vnos vdihnem, korak naprej, še en, korak v levo, dva, tri, za mojim hrbtom vrata, s hrbtom se naslonim nanje, ponovno vdihnem čisto narahlo, tako, da vsak vonj občutim nekako zase, tu je, naslonim se na kljuko, ne pramakne se, vrata se odpro. Temačno rahlo topla svetloba se širi od umivalnika proti meni, vstopim. Še vedno mižim, počasi stegnem roke. Tu je vonj najbolj silovit, tako močan, da si mi pred menoj odslikajo polja kakavovcev, sadovnjaki in vrtovi, ... tišina, kot bi se ustavil čas. Rahlo dihanje pred menoj toplota izdiha, roka prime mojo roko in si jo prižame k licu, mehko, nežno, čisto. Koža, začutim jo, ... ne spusti mojih rok ampak jih popelje po vratu navzdol mimo prsi, še vedno mižim, zdaj si ne upam odpreti oči, ... ali sanjam? Prsi se nisem dotaknila, roko mi ustavi na trebuhu, lepo zaobljenem, čvrstem a težko bi rekla natreniranem, komaj vzdrževanem, mladem. Koža, mehka, stisne roko in jo močneje pritisne ob trebuh, razpre moje prste in zaokroži, ponovno stisne in zaokroži še enkrat, prepustim se ji naj počne kar hoče. Dihanje za spoznanje močnejše, globje, roko mi pomakne proti mednožju, ne še nanj, samo blizu, nad njim pritisne, še enkrat nalahko, ponovno, zaščemi me. Je tudi njo? Še enkrat rahlo bližje tistemu delu, ki mu pravijo ščeget, narahlo, komaj se dotakne, zadiha globje, še enkrat in ponovno narahlo poboža, kot sapica, nobene naglice, nobene grobosti, še enkrat, kot bi božala zeleni mah v vlažnem gozdu in spet samo povrhu, komaj se dotakne za spoznanje močneje, ... z drugo roko me prime za mojo prosto roko in si jo kot prej približa licu, jo poljubi, s prsti zaokroži, po svojih mehkih ustnicah, kako lepo jih je čutiti. Nežno zastokam in kot odmev komaj slišni stok zaslišim iz njenega grla. Obraz približa mojemu, me poljubi nežno, narahlo, čutno, vseeno vlažno, če je takšno, je kot zaljubljeno, pa saj sva tujki, sva res, kot bi ne bili, ... ššššsssshhhhmmmmmmmmmm ... .

... umivalnik, vdahnem, pogledam se v ogledalo. Kako čudna sem, kot bi ne bila jaz, sem morda on? Na WC-ju sem. V katerem? Ženskem. Sem ženska? Okoli mene praznina, nikogar ni, sem sam? Ne dojamem, kaj nisem bil-bila z njo? S kom pa? Še vedno diši po njej. Slišim ropotanje loncev. Sem blizu kuhinje. O pizda, tako lepo diši iz kuhinje, katere zračnik potuje skozi WC. Zmočim si obraz. Tako vedno bolj sem jaz in sam, sama sebi podobna. Odidem iz WC – ja, grem mimo mize in strmim vanjo, ona pa kot, da ni bilo nič. Grem mimo nje in narahlo se dotakne moje noge, kolena, zasukam se, pogleda proti meni, a kot da me ne vidi. Je bilo vse skupaj res, je bila ona z mano, jaz z njo, grem do njega kjer sedi skupaj s prijatelji, vsedem se vanj.

28.12.2010

-------------- Georgette Homme ----------------

Svetla

... šššššhhhhm, skozi ušesa, počasi se naseljuje sproščen rahlo utrujen občutek. Prostor poln pare in umetne svetlobe, ki proseva skozi vodno gladino in iz istega vira narejen vodni vrelec. Šumenje, sproščanje in lebdenje naseljuje vprašanje o edinosti tu notri. Mir in enakomerno premetavanje vode. Glasba? Ni je, ni potrebna. Na vhodu v votlino silhueta vitke ženske postave. Pravilne. Kakšna je pravilna? Pravilna je skladna, zapomni si že enkrat in skladna je lepa. Lepa je tudi drugačna, je tudi posebna, v svoji biti nepravilna. Približa se mu, tudi sama presenečena, ker ni edina v tem vrelcu zamaknjenosti. Previdno gre mimo njega v temni kot.

Minuta, dve, tri, tišina, rahlo priprte oči, sproščenost in prijetna utrujenost. Naenkrat se počasi približa, rahel dotik, nerodno, kot bi se zmotila. Počaka na odziv, ki ga zaradi samega presenečenja ni bilo, potem se ji le prepusti, privije se k telesu.

S poljubom se počasi odzove, z usti se komaj dotakne njenih ust. Začuti polna a nežna usta, ustnice, vedno ta usta, ki si jih želi oblizniti, občutiti njihovo mesnatost in vlažnost. Vedno jih vidi bolj rdeča kot dejansko so. Toliko različnih ust, toliko različnih poljubov, toliko različnih tipov, različnih čutnosti, vsi ti občutki in opažanja se zrcalijo v različnih odtenkih.  Vse to ga-jo vedno znova prevzame, je isti, in vendar vedno boljši, vedno neponovljiv, všečen, željan in pogrešljiv, ta ZDAJ!  

Počasi jo objame in z desno roko potegne po sredini hrbta od zatilja proti zadnjici ter jo prime, drsi po stegnu in nazaj gor, svilena koža, voljna, čista, topla, pritisne jo k sebi. Odzove se z rahlim zibajočim se premikom, zaokroži z boki in se vrne v prejšnji položaj. Poboža jo po levem licu in laseh ter se ponovno vrne k njenemu ušesu v katerega dahne poljub in takoj zatem s konico jezika zaokroži proti ušesnem mešičku. Počasi jo poljublja po vratu in ponovno po ustnicah zgornjo in spodnjo, spodnjo ima močnejšo, sesa jo, z roko se pomakne proti njenim prsim, ki so bile za spoznanje premajhne a lepe in čvrste kot pri najstnicah, kot pri prvi ljubezni. Je prvo dekle, prva ljubezen?

Ššššhhhm, zamaknjeno sedi ob meni, se bo res privila, bova res odigrali ta akt. Na vhodu v votlino se pojavi nova silhueta, bolj okrogla, starejša, zajetno in mlahavo telo, postavi se na sredo vrelca, ta jo odriva levo in desno, le kaj počne, kot bi ga želela zajahati.

... , smešna je, daleč od vsega kar se je dogajalo zadnjih pet minut.

Svetla, ..................................... uppps, nisva sami.

Hmm, mati in hči na sprostitvi. Gospa mi je od nekod znana, poznam tudi hčero? Svetla, je možno, da je to tista Svetla, s katero sva se pripravljala na sprejemne izpite. Ta Svetla, ki ji je kasneje uspelo opraviti sprejemni izpit in je bila sprejeta. Pogledam jo, hmmm, ni veliko Svetel, ki so si podobne in imajo podobne matere. Se bo obrnila k meni, se bova prepoznala?

Večkrat jo pogledam od strani, ne trzne gleda naravnost predse in navzgor. Oči, kot moje priprte, je tudi sama v objemu prijetne utrujenosti?

Vrelec preneha bruhati zrak in vklopijo se mehurčki na naslonih. Mmmmmmm, ....... Vsi trije se vsedemo in uživamo v prijetnem bičanju vodne masaže. Čez čas odprem oči in silhueta Svetle izgine iz votline, stopnice ni prestopila temveč se je povzpela nanjo. Užival je in uživala sem v pogledu na njeno skladno postavo obsijano od spredaj, potem se je pomaknila iz votline v bazen ter izginila v pari in vodni modrini.

Je bila to res Svetla. Če je bila, je morda bolje, da se nisva spoznali? Zanimivo je, srečati nekoga do katerega si gojil simpatijo, morda sva jo gojili druga do druge, ne vem, nikoli si nisva razkrili in predvsem sva se premalo družili, ali pa preveč, ali pa ne dovolj kvalitetno, ali pa se pač nisva našli. Jaz v večni probleki.

............ vročina, pravkar je zalil kamne z vodo v kateri je razstopil mentol. Aaahh, za popizdit še tri minute in scedil-scedila se bova do konca, še dobro in hvala za tole panoramsko steno preko katere lahko spremljam kaj se dogaja v bazenu, ki pelje v votlino.

Priplava mama in kmalu za njo Svetla.

Res je ona, le kako se ima, kako živi. Pridna punca, pa vendar se mi je vedno zdela nepripravljena za ta kurčev svet poln prevar in pokvarjenosti. Morda še ena od tistih princesk, ki jih ne zanima nič drugega razen nje same, ki se jim egoizem in sebičnost zdita pravica in sama po sebi umevna resnica. Večno utrujene, ki jim spanec pomeni več kot življenje, saj se jim tako ni potrebno soočati s vsakdanjimi težavami, katere za njih pridno rešujejo starši. Spanec in že je v drugem svetu, tu ni položnic, tu ni lakote, tu ni nič slabega, samo tanka tančica čez rajski kostim in prijeten občutek.

Jo grem pozdravit ali ne? Nekako se nisva več srečala, najina izhoda iz savne v bazen in na druga užitkarska področja se niso več križala, morda pa je tako prav, saj bi se srečala v Evinih kostimih. Nerodno, ali pa ne, prepozno, kdove, .... kakorkoli, lepo jo je bilo videti, čeprav ne srečati.

............... spomin na ustnice pa le ostane kot večna želja občutiti jih, rada bi občutila vse ustnice sveta, rada bi jih obliznila pa čeprav samo za trenutek, jih pobožala s konico jezika, najprej zgornjo, potem spodnjo, jo posesala in se od nje z vlažnim poljubom poslovila od krvi prekrvavljene in voljne ter sočne, tiste predane so Georgette vredne.

24.12.2010

 -------------- Georgette Homme ----------------