Brala sem o njem, želeli so ga zapreti. Imel je nesrečo s Salamndromočeradom in dvokolesom sredi gozda. Oba sta umrla. Kasneje je George izginil iz pripora.
Za izpustitev iz pripora sta besedo zanj dala On in njegova vzporedno sorazmerno boljša slikarska polovica pod skupnim imenom Njega. Le onadva ga razumeta, čutita, so kot eno.
Nekega dopoldneva, bilo je v jeseni in bila je nedelja, se je George neslišno nekaj centimetrov od tal premikal po gozdu blizu največjega mesta v deželi. Blizu Njega, kjer trenutno biva. Rahla meglica, oblačno vreme, vlaga. Ta čas ima najrajši. Vedno prileze na plano vse polno Salamandromočeradov. Kot njegovim plazilcem jim je skupna vlaga. Nasmehne se. Povezan z njimi. Vlaga in vedno je ob njem vsaj eden.
Tako se premika, kot bi lebdel, po poti posuti z velikimi kostanjevimi listi, ki so s svojo številčnostjo povzročali prijeten, a zaradi vlage zadušen šum, ki ga Goerge ni slišal. Pred dnevi, ko je bilo še dovolj suho so se s pomočjo vetra dvigovali in spuščali tako, da so nastajali vedno novi krajši in daljši mostovi, tuneli in prehodi nad in pod njimi. George se je od užitka dvignil za nekaj deset centimetrov. Tako si vrti in vrtinči gozd okoli svoje osi, da se je ostalim prebivalcem gozda zavrtelo. Ustavi se. V daljavi zagleda Velikega Salamandromočerada, ki hodi po z listi tlakovani poti, preko in pod njimi. Prečka jo. Zdaj ga vidi, zdaj ne, ko se skrije pod luknjasto listnato odejo in spet prikaže. Prelep je, tako velikega že dolgo ni videl. Je res Salamandromočerad? Nasmehne se mu in se mu prične približevati saj mu ni všeč, da je na poti, kjer se mu lahko kaj zgodi. Umaknil ga bo, prenesel na drugo stran. Tudi Salamandromočerad ga začuti, zato spremeni smer in se namesto preko, odpravi po sredini poti proti njemu. George, tako zatopljen v svoje misli se mu približuje in ne opazi kako z nasprotne strani z veliko hitrostjo drvi proti Salamndromočeradu dvokolo, prav proti njemu. Zadnji hip opazi, da se ne bo ustavil ali spremenil smer. Želi ga opozoriti, mu zaklicati naj se ustavi, naj bo previden, a George žal ne govori. Glasovi, ki jih je sposoben oddajat so komaj slišni piski.
Povozil ga je. Nalašč? Zapeljal je direktno čezenj. Od repa do glave ga je sploščil. Med ploščenjem mu je skozi usta potisnil vso drobovino in vse kar se v notranjosti ne drži Salamandromočeradove kože. Hipna smrt. Njegovi opozorilni črnorumeni barvi mu nista kaj dosti koristili, saj ga dvokolo ni opazil. Ga je pa zato George.
Videno mu stisne pluča in srce, velika bolečina ga strese po celem telesu. Dvokolo pa kot, da ni nič drvi naprej proti njemu. Se ne more ustaviti, se vpraša George? Odskoči in hkrati stegne roke proti nekomu na dvokolesu. Želi mu pomagati, ga ustaviti. Prepozen je, namesto, da bi ga zagrabil, ga samo sunkovito odrine, ta zleti s ceste in prileti v drevo s takšno silo, da mu obrne glavo ter zdrobi vrat. Steče k njemu, mu sname čelado, a glave ni. Ostala je v čeladi. Prizadet s čelado v roki in pogledom usmerjenim v mlad a bled obraz, obsedi.
Kriv za dve smrti, kriv, ker se je vmešal. Če bi ostal pred Salamndromočeradom skrit, ga ta ne bi opazil in ne bi spremenil svoje začrtane smeri. Tako bi bil že na varnem, ko bi pripeljalo dvokolo, kateremu bi se George samo umaknil, ali pa mu skrit pred Salamandromočeradom ne bi stal na poti. Kriv je, ker se je zaradi svoje pomoči vmešal v usodo obeh. Mar bi pustil, da gredo stvari svojo pot.
Morda so pa šle?
So stvari šle Svojo pot? Ali jih je George s svojim poseganjem preusmerjal? Je bil George del te Svoje poti, se je vmešal ali je bil njegov višji namen, da se vmeša? Je bilo tako prav in na mestu?
Kasneje ga odpeljejo na policijo.
26.10.2011
-------------- Georgette Homme ---------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar