Moj bratec, ...

Živela sem pri materi, očeta nisem poznala. Imela sem očima, ki je imel čudne navade. Ne samo navade, bil je čudak. Nekoč sem si zaželela bratca in pripeljali so mi nekoga z velikimi rdečimi usti in belimi zobmi ter dolgimi skuštranimi lasmi. Govoril ni. Imel je črne in žalostne oči. Bil je malo strašljiv, a kot sem kasneje spoznala zelo dober, krasen človek. Znal je zelo lepo slikati. Mislim, da je slikal svoje sanje in okolico. Nikoli ni vedel kdaj sanja in kdaj se mu resnično kaj dogaja, kot bi živel nekje vmes. Svojo sobo je imel pod stopnicami. Tam je bilo najbolj vlažno v hiši. Luč tam spodaj je svetila zelo slabo. To je bilo pri mojih sedmih letih. Živeli smo na podeželju. Rada sva se igrala. Vse je potekalo čisto potiho. Nekako sem vedela kdaj je bil vesel. Moja tiha leta sreče. Kasneje pri 13 letih je neko noč izginil.

Občutek imam, da je še vedno ob meni, jaz ob njem, saj se občasno pogovarjam z njim, ni ga, ne vidim ga, pa vseeno nekako čutim njegovo bližino, kot bi bil v meni, kot bi bil del mene. Težko opišem. Včasih se spomnim, da sem ga ponoči slišala stokati, vsaj mislim, da je bil on. Očim je ob večerih, bolj pozno, hodil k njemu. Kot mi je razložil mu bere v jeziku, ki ga ne razumem. Morda je bilo pa branje tisto stokanje. Danes mi je popolnoma jasno, kaj se je tam dogajalo. Imela sem veliko srečo. Ne, takšne kot moja sošolka iz sredinske šole. O njeni izkušnji drugič. Tista hiša na podželju je imela samo eno večjo sobo z zakonsko posteljo in manjšo mojo posteljo, ki je bila v bližini mamine strani, tako sem imela občutek, da vedno spim pri njej in verjetno sem bila tako varna pred očimom. Ne vem, mogoče mu je pa resnično bral v jeziku, ki ga ne razumem. Pri petnajstih sem šla živeti v mesto, od takrat naprej ga nisem več srečala. Z materjo sva se velikokrat videli, a vedno v mestu. Kasneje ga je tudi sama zapustila in se preselila v večji kraj blizu mojega mesta. Tako se lahko z materjo večkrat srečava.

25.10.2011

-------------- Georgette Homme ----------------