Spoznala sem ga in imela sem občutek, da je rahlo pijan. Tam od nikoder se je prikazal. Tisti večer sem si na vogalu, blizu avtobusne postaje, prižigala cigareto. Takrat je tam še potekala avtobusna proga. Tu na vogalu si lahko gledal v tri smeri in imel za svojim hrbtom simpatičen vodnjak, ponos našega mesta, levo si gledal v strogi center mesta, desno proti tržnici in naravnost na most, ki je sestavljen iz treh. Tri.
Bil je že tisti čas, ko je naše mesto ovijala megla. Tudi po ulicah se je plazila. Kar naenkrat se je pojavil pred menoj. Pozdravil je, se predstavil in mi v istem stavku začel razlagati o slovenskem narodu, kako so v večini vsi brez jajc, oziroma, da se jih ne zavedajo in da ne razumejo dejstva, da več jajc pomeni večjo verjetnost, da si izborijo pravico na svoji zemlji. Kako jih hlapce, izkoriščajo tisti, ki so nekoč bili hlapci in bodo to postali ponovno. Govoril mi je o izdajalcih slovenskega naroda, ki hkrati vodijo slovensko državo. Kako bodo za svoje neumno in izdajalsko početje nekoč plačali visoko ceno. Mislijo samo nase, mislijo samo nase, je ponavljal. Kaj pa skupnost, kaj pa narod, ki jih plačuje, ki jih izbira, voli? Narod katerega vedno znova nategnejo. Govoril mi je o dnevu revolucije in kako bo on, če ne nekdo drugi nekega dne splezal na sam vrh slovenske države in predstavil svetu, da smo tudi globalno sužnji oziroma hlapci in kako enostavno je vse skupaj samo spoštovati se je treba, spoštovati drugega in njegovo delo, biti zmeren. Govoril je tudi o dveh vrstah ljudi, ki živijo v Sloveniji. Eni so pokvarjeni, drugi so pa bebci. Potem ostaja še peščica tretjih, ki bi radi v miru živeli, teh je malo in po številu niso omembe vredni, čeprav prav ti predstavljajo bit slovenskega naroda, ti so Slovenci v pravem pomenu. No ja, vsaj taki bi morali biti.
Govoril mi je o slovenskih dekletih, da načeloma obstajajo tri vrste:
Prve, so meščanke in princeske, ki jim bog pomagaj, saj ne znajo nič, razen kupovanja cunj pa še tam so po njegovi presoji in v kar se je prepričal tudi sam bolj neuspešne. Včasih sredi zime, nekatere od teh, zažganih obrazov tavajo naokoli, da ne veš ali si zgrešil planet. Vse, na kar mislijo so one same. Kar zmrazi se ob mislih nanje in na to, da bi moral z njimi preživeti pet minut.
Druge so dekleta povečini s podeželja, to so prave babe. Pridne in odgovorne in tudi direktne, nič ovinkarjenja, pri njih takoj veš pri čem si. Pridejo s podeželja v mesto, ponavadi v sredinsko šolo in prinesejo s sabo upornost in odpornost. Z zavestjo kaj jih čaka doma tu postanejo prave kočevskozonke, ki si znajo in so pripravljene si izboriti in se boriti za svoj kos, za svoj prostor. Rade imajo urejen domač prostor. Vzamejo, si čas zase, za družino, ker se zavedajo vrednosti trenutka in minljivosti. Rade imajo občutek kontrole, stabilnosti in pripravljene so se boriti za to. Njihova odločnost pravega moškega podžge, v njih vidi enakovredno partnerko, ki je ne bo omejeval, temveč si bosta drug drugemu lajšala in dopolnjevala pot skozi življenje. Seveda tudi takšnih moških je vedno manj.
Tretje pa so najslabša vrsta tiste, ki pridejo s periferije ali pa so od tam prišli že njihovi starši in so se že sami izrodili z željo biti meščani. V vsej svoji nerodni oholosti postanejo malomeščanske, fine pičke, ki jih je vedno več in v vsakem mestu preveč.
O joj, ... !
Tu je zaključil, najprej sem bila kar brez besed, potem sem mu želela ugovarjati, da je njegovo mnenje preveč klišejsko, a žal je ob mojem kratkem pogledu stran izginil prav tako, kot se je prej pojavil.
Občasno se še prikaže prav tako iz nič. Mislim, da sem ga pred slabim letom opazila v neki restavraciji. Zanimivo je to, da na različnih koncih in ob trenutkih, ko ga niti ne bi pričakovala. S svojimi izjavami zna pa res presenetiti.
26.10.2011
-------------- Georgette Homme ----------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar