Miza preko, nič posebnega dva para in en privesek, vsi skupaj pa manj zanimivi kot znančeva slika, ki visi na steni. Sloan, prva restavracija v katero bi človek zašel že zaradi likovnih del na steni. Hrana pa, kot se je kasneje izkazalo lahko rečem, nič posebnega, če izvzamem malo je dobro in to, da jim je upelo kolikor toliko ohraniti posamezne okuse zase. Cena povprečno visoka oz. previsoka za povprečneže kot sem jaz. Seveda ta povprečnica ve, da lahko dobro je tudi za veliko manj denarja. Ta povprečnica zna okušati, ta povprečnica je predana lepoti, tudi lepoti okusov, zato spoštuje vse kar je lepega. Vmes pa živahna debata, ki ji ni videti konca, kaj je bilo kaj je in kam naprej v letu, ki se izteka in letu, ki prihaja. Še 3 dni pardon, dva.
Tiste, ki so izkoristili sistem brez moralnih zadržkov so v besedah že kaznovali, nekatere tudi nataknili na kole in jim porezali ... , prav tako posameznike, ki so izkoristili naše brate z juga.
˝Kaznovati, pobrati jim vse, izgnati, ... , odmeva od sten. Preveč si dovolijo – dokažimo jim, da niso nedotakljivi, in da je ljudstvo tisto, ki izbira. Pozivam k bojkotu in državni nepokorščini. Anarhija je blizu, od nje nas loči samo še preudarnost majhnega človeka, ki se mu reče Slovenec ali po novem lahko tudi KURCEPLAZEC.˝ moški v poznih tridesetih z brki in fake Ray ban očali na nosu se za sosednjo mizo razburja in pljuva čez slovensko vlado ter se hkrati sprašuje kakšen narod so, da vse to samo nemo prenašajo. Nekdo ga nekaj vpraša, nisem razumela kaj. Ta pa na ves glas brez sramu odgovori, da ga slišimo vsi: Mehko posiljevanje iz dneva v dan. Povejte mi narod moj, kako prijetno je, ko zjutraj vstaneš pa ne veš ali te peče rit od včeraj zaužite rahlo pekoče hrane v tej podobni restavraciji ali od večernega dnevnika, kjer je mali človek ponovno spoznal, da ga je nekdo na mehko pofukal ˝N-A-T-E-G-N-I-L˝, da boste lažje razumeli. Niti boli ne, mimogrede te z mehkim nategnejo in še to izveš preko medijev - novinarjev.˝
Številčna družba za mizo se je na glas zakrohotala, ta tip pa gleda za svoj hrbet svojo zadnjico in nada ljuje: ˝Super nikjer se nič ne vidi, še pritožit se ne moreš, veš da si ga fasu od tega imajo nekateri kar dosti več, na žalost so ti nekateri vedno isti mehkokurčneži levi in desni, ki jih niti toliko ni v hlačah, da bi te vsaj dobro pofukali ˝N-A-T-E-G-N-I-L-I˝, kajti iz prakse vemo vsi, da čez dober fuk ga ni pa tud, če je iz nenada in neredno. No ja jebanje o čemer pravkar razglabljam z vami narod moj je vsakdanje, a žal samo z mehkimi tiči.
Nekako ne spada sem, preveč je direkten. Bolj bi mu pripisala kakšno podeželsko gostilno. No ja vsaj nasmejati zna in se zna!
MmmmhhhhhhhhMMhhhhhmm, o la, la, ..... kaj se pa skriva za mizo ničposebnežev.
Grem na WC. Moja večna prednost je, da lahko izberem ali grem na moškega ali ženskega, moški me niti ne zanimajo torej, mmmmmmm le katera si je šla ˝napudrat nos˝, Lolita Lempicka, vijolična, ... pravi greh, slišala sem, da so jo nehali delati. No ja vsaj prodajati v drogerijah v našem velikem mestu, ki je vseeno majhno, a kot pravijo nudi vse kar mesto mora ponuditi. Tako diši moja občasna posteljna prijateljica, zanimivo, smešno in prijetno je ko se spomnim, da se ne zaveda, da dostikrat spi zmenoj. Prepričana v svojega izbranca, se ji preko njega prikradem in naredim vse tisto kar si želi, da bi ji storil on, on sam pa ni odkril, ker se ni poglobil v ta naš skrivnostni svet užitkov. Ne rabiš vedno ... . Skrivnost je v, .... . Nasmehnem se, medtem ko opravljam svojo potrebo s svojo najboljšo prijateljico, narahlo jo pobožam medtem ko jo obrišem, že dolgo se nisva pogovorili.
V WC stopi prsata rjavolaska, ki je sedela za mizo ničposebnežev. On jo je opazil že prej, jaz pa sem pokazala zanimanje zanjo. Lepa prsa, ni modrčka, bradavice ena od druge kot zrcalna slika, zaobljenost pa tako pravilna - kot umetne, če so, jih je ustvaril pravi strokovnjak, gospod z brado ali brez, ni važno, tu so, mimo mene so šle. Žuborenje ... ššššsssshhhhmmmmmmmmmm ...
... diši po meni tako znanem vonju, kakav, jabolka, cimet, limona in bazilika, kakšno razmerje, kakšen parfum, kdo je ona, ki ga vtrtega v svojo kožo prenaša in nas vse zavaja, vključno z mano. Ozrem se naokoli razširim nosnice in na lahko vdihnem, nalahko, da si ne okupiram vonja in zaradi prevelike doze omrtvičim živčne končice ter zgubim sled za njo. Še enkrat, obrnem se, zamižim, ponovno skozi vnos vdihnem, korak naprej, še en, korak v levo, dva, tri, za mojim hrbtom vrata, s hrbtom se naslonim nanje, ponovno vdihnem čisto narahlo, tako, da vsak vonj občutim nekako zase, tu je, naslonim se na kljuko, ne pramakne se, vrata se odpro. Temačno rahlo topla svetloba se širi od umivalnika proti meni, vstopim. Še vedno mižim, počasi stegnem roke. Tu je vonj najbolj silovit, tako močan, da si mi pred menoj odslikajo polja kakavovcev, sadovnjaki in vrtovi, ... tišina, kot bi se ustavil čas. Rahlo dihanje pred menoj toplota izdiha, roka prime mojo roko in si jo prižame k licu, mehko, nežno, čisto. Koža, začutim jo, ... ne spusti mojih rok ampak jih popelje po vratu navzdol mimo prsi, še vedno mižim, zdaj si ne upam odpreti oči, ... ali sanjam? Prsi se nisem dotaknila, roko mi ustavi na trebuhu, lepo zaobljenem, čvrstem a težko bi rekla natreni ranem, komaj vzdrževanem, mladem. Koža, mehka, stisne roko in jo močneje pritisne ob trebuh, razpre moje prste in zaokroži, ponovno stisne in zaokroži še enkrat, prepustim se ji naj počne kar hoče. Dihanje za spoznanje močnejše, globje, roko mi pomakne proti mednožju, ne še nanj, samo blizu, nad njim pritisne, še enkrat nalahko, ponovno, zaščemi me. Je tudi njo? Še enkrat rahlo bližje tistemu delu, ki mu pravijo ščeget, narahlo, komaj se dotakne, zadiha globje, še enkrat in ponovno narahlo poboža, kot sapica, nobene naglice, nobene grobosti, še enkrat, kot bi božala zeleni mah v vlažnem gozdu in spet samo povrhu, komaj se dotakne za spoznanje močneje, ... z drugo roko me prime za mojo prosto roko in si jo kot prej približa licu, jo poljubi, s prsti zaokroži, po svojih mehkih ustnicah, kako lepo jih je čutiti. Nežno zastokam in kot odmev komaj slišni stok zaslišim iz njenega grla. Obraz približa mojemu, me poljubi nežno, narahlo, čutno, vseeno vlažno, če je takšno, je kot zaljubljeno, pa saj sva tujki, sva res, kot bi ne bili, ... ššššsssshhhhmmmmmmmmmm ... .
... umivalnik, vdahnem, pogledam se v ogledalo. Kako čudna sem, kot bi ne bila jaz, sem morda on? Na WC-ju sem. V katerem? Ženskem. Sem ženska? Okoli mene praznina, nikogar ni, sem sam? Ne dojamem, kaj nisem bil-bila z njo? S kom pa? Še vedno diši po njej. Slišim ropotanje loncev. Sem blizu kuhinje. O pizda, tako lepo diši iz kuhinje, katere zračnik potuje skozi WC. Zmočim si obraz. Tako vedno bolj sem jaz in sam, sama sebi podobna. Odidem iz WC – ja, grem mimo mize in strmim vanjo, ona pa kot, da ni bilo nič. Grem mimo nje in narahlo se dotakne moje noge, kolena, zasukam se, pogleda proti meni, a kot da me ne vidi. Je bilo vse skupaj res, je bila ona z mano, jaz z njo, grem do njega kjer sedi skupaj s prijatelji, vsedem se vanj.
28.12.2010
-------------- Georgette Homme ----------------
Ni komentarjev:
Objavite komentar