Kot revolucija, IV. del

Zagledala sva se v zelenega strahopetneža, v zelenega zajca izrisanega z zeleno neonsko lučjo, tam na steni, čisto običajen, nič prestrašen.
Po grlu me je močno zapeklo. Ugotovim, da je zlil v naju še eno zažgano zeleno tekočino. Joško se je zamislil in zaradi videnega in slišanega v zadnjih desetih letih zarjovel:  ˝Maateerr!˝ vse kar se je zgodilo ga je močno prizadelo, za nameček pa ga je še zeleni pribil. Pospravila sva rahlo ohlapnega tiča. Malo sem ga podržala v rokah. Kako dobro ga je čutiti, kurca, sem pomislila, še enkrat pogledala sladke male, tokrat z obžalovanjem, zaprla zadrgo in ga zaslišala.

˝Pojdiva!˝ je rekel Joško in me zagrabil za roko. ˝Narediva temu konec! Mat kurba, fak pizda, jebem jim mater pokvarjeno, pičke izdajalske!˝ je klel in ponavljal, spustil spodnjo čeljust naprej in odrinil vrata lokala tako, da je zunaj skoraj nekoga na polno zadel. ˝Aaaaaarrgghhhh!˝ je ponovno zatulil. K sreči je srečnež pravočasno odskočil, ker bi ga vrata verjetno ubila, saj so se pri trku v steno snela s pantov. Vlekel me je proti sredini množice. Opotekala sem se on pa je šel samo naravnost in še naprej preklinjal, ni se odmikal, odmikali so se drugi, če se niso, jih je odrinil. Imela sem občutek, da ima vsega dovolj.

Ljudje pijani in v nekakšni ekstazi, kot da se bo danes nekaj spremenilo, kot da bo jutri, drugače, bolje. Ljudem se je trgalo. Vse skupaj je delovalo prav dekadenčno. Želela sem se izklopiti, pa so me njegove besede spomnile naj ga čuvam, naj mu bom za ravnovesje, a še preden je On zapustil veliko mesto, se je njemu Jošku že na polno trgalo. Midva sva zapustila zelenega strahopetneža in hihitajoče sladke male. Nadaljevala sva po ulici, še malo prej pribita tako, da naju je kar metalo, zdaj pa direkt v sredino množice. Ni dolgo trajalo in pred seboj sva zagledala nekaj podobno utrganih mladcev, kateri so peli narodne pesmi, bolj rjoveli so jih in v rokah držali granitne kocke, pomislila sem na granitno sredo, katero je Joško vedno zagovarjal kot edini upor omembe vreden, ki se je zgodil proti skvarjeni vladi in poslancem. Od nekod je prišla policija in sama sem opazila podobne moške, ki so se razkropili in pomešali med ljudi. Bili so čisto običajni. Tako običajni, da so si bili v tej običajnosti vsi podobni. Na sredini velike množice se je dvigoval oder kjer je lahko vsak povedal kaj ga tare v tej deželi in s tem vzpodbudil množico k vztrajanju na protestih.

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija, III. del

Kot bi jo nekaj pripeljalo do tega dejanja in bi želela z joško opomniti Joška kaj mora danes storiti za narod. Tam je stala kot mati domovina, slabo izražajoča se, slabo napravljena, saj ne, da ne bi nosila dobrih stvari, samo kombinacija ji je pešala, lahko bi zamenjala stilista ali stilistko, o umetnosti se pa tako ni bilo kaj pogovarjati, ker od deželno uspešnega slikarja, ki se je komercialno napihnil kot njegov petelin in so zanj mimogrede slišale, ker ali je bil drag ali pa ..., sicer je pa vseeno, saj so bile vse štiri enake, tekmovalne v tisti majhnosti, kjer je vse izstopalo ali pa nič,  majhne pa vendar sladke, kot naša dežela, si je držala joško in naju gledala s pogledom, ki opominja in govori: ˝Dojila sem te in še te b´m, samo reš nas! Kaj je Joško, kaj gledaš, bi joško? Veš, da jo z veselem dam, dovol´m ti, da jo močno stisneš in ugriznš v mojo temno bradavičko. Dovolm ti, da mi zadanš bolečino, da zagrizeš v to mojo robido, samo prej se morš malo potrudt. Jajca čutmo maš, torej ne bo teško, ne, stari?˝ Zahihitale so se in še naprej si jo je gnetla ter naju gledala kot, da naju bo samo še naskočila. Joško je dobil potno čelo in komaj se je sva se brzdal, da ga ni izvlekel in bi pofukala tisto, ki nama je bila najbližja. Še vedno so se hihitale. Tista druga spredaj se je nagnila naprej in naju zgrabila za ritnici, pri tem je šla na kolena, roka od zadaj pa je začela odpenjati zadrgo. Mislila sem si lahko samo, ne zdaj, ne tukaj, kasneje. Debeli kurac je kot iz katapulta pogledal ven, trd, ukrivljen v levo pa tako, da nisem mogla niti sama verjeti. Na levi strani lepotna pika - materino znamenje, kot nad mojo ustnico. Sta ti piki povezani, me odpelje vprašanje. To mišico je res lahko ustvaril samo Bog, včasih tako ohlapna in majhna, ko se vzburi pa trikrat večja in trda kot sama kost. Najlepše pri vsem pa je njegova gladkost. Tako gladek je. Kakšno srečo imam, da ju občasno čutim oba, mojo muco in tegale pokončneža. Prisesala se nama je na tiča in ga začela tako obdelovati z jezikom kot do danes nobena, s konico jezika se je začela sprehajati po vseh tistih predelih okoli glave, ki so najbolj občutljivi tam zadaj kjer se stika kožica in spredaj kjer raste gobica in spet v usta. Od zadaj sva dobila prst v rit, da sva oba nekoliko izbulila oči, Joško je grdo pogledal in odmaknil rit, pa ga je tista spredaj z usti tako trdo držala, da se tudi premaknit nisva mogla. Nama je pa zaradi tega skoraj prišlo, a še predenj se je to zgodilo, so vse naenkrat prenehale, se zahihitale in rekle: ˝Joško tvoja naloga in dobr zrihti, potem smo sam tvoje, potem bo tvoja cela dežela.˝ 



...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija, II. del

Naj povem bile so si podobne kot sestre,  .......  

........ ista barva las, prežgana blond, od solarija temnejša polt, lasni podaljški, enaka šminka in senčilo za oči, še smejale so se hkrati in vsakokrat, ko so nagnile kozarec so to naredile z enako gesto in vse naenkrat. Ko so spile so se zahihitale kot bi bile rahlo trčene. Mlade punce, mogoče 19 let stare, čeprav zaradi truda ostati mlad, bolje rečeno, biti lep, so delovale vsaj pet let starejše. 

˝Smo mele jeden kozarc, s šter slamcami, pa smo ble preveč žedne in smo mogl stalno naročat. Smo rekle, daj nam šter kozarce, bomo tko laži, pa še me´n bomo težile. Ej stari, ...!˝ je rekla ena drugi in so se spet hkrati zasmejale. Izražanje na nivoju severno in južno deželnika. Drug drugega ob druženju poslušajo, dobiš pa kup novih besed izpopolnjenih z mehkimi L in Ć - ji. V glavnem so naju med nazdravljanjem in hihitanjem zapeljevale z napol priprtimi vekami, šobile usteca, vrtele narahlo z boki in se vsake toliko podrgnile po našem tiču ali pa vsaj v bližini, da je ta postajal vse bolj trd. Čutila sem prsi sprednjih dveh ena od tistih dveh zadaj mi je po nekaj popitih pivih počasi z roko segla v mednožje in ga prijela za že močno otrdelega.

Ne vem zakaj si je tista na levi pričela dvigovati majčko in kazati levo joško, sem se pa spomnila na vse slike kjer Mati Marija kaže joško Jezusu in ga opominja, da ga je rodila in dojila in naj pomaga vernikom. Jezus obrnjen k Bogu, mu kaže svoje rane, naj ne pozabi, da je zanj trpel in dal življenje. Kot bi se opominjali. Izsiljevali? Hmm, čudna vera, saj so stvari samo po sebi umevne pomoč pa včasih nuja in čisto človeška. Za to ne potrebuješ Boga. Ne potrebuješ cerkve. Prej veliko volje. Predvsem potrebuješ dobre ljudi. 

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Kot revolucija, I. del

Še ena solza in potem še ena. Jokam, a mi ni tako hudo, da bi morala. Le zakaj se solzim? Pomislim. Niso bile solze, bile so kaplje seča, ki so se odbijale od mrzlih tal. Scavnica, vsaj nekaj toplega v trenutno mojem mrzlem vsakdanu. Oči, da bi pogledala kdo izvaja veliko dejanje po meni, nisem mogla odpreti. Kot bi bile zlepljene in glava me je neznansko bolela. Čeljust pa kot bi mi jo nekdo premaknil, začutila sem kri v ustih in se nekako zavedla, da imam razbite ustnice. Moje ustnice, sem pomislila, so postale razbiti gobec. Tudi premakniti se nisem mogla in izogniti scavnici, ki je še vedno padala po meni. Zlepljeni lasje moji, njegovi verjetno nič več lepi črni.

So še vedno, jih še sploh imam ali je to samo nek ostanek, ki je bil nekoč zavidanja lepi del te osebnosti. Želela sem premakniti roko, pa tudi prsta nisem mogla, so prsti še tam, ne čutim jih. Kaj mi je, sem se večkrat vprašala, kje sem? Vsaj vem, kdo sem. Razmišljam in čakam ali bo kaj bolje, neznosna bolečina v glavi, pa se je sprehajala znotraj in spreminjala ter nihala tako v moči bolečine, kot v področjih, enkrat spredaj narahlo in drugič v sencah močneje. V glavi čutim utrip srca. Nabija. Torej sem kljub vsemu živa. Razmišljam, nič več kje sem, temveč kaj se mi je nam je zgodilo, da smo sem pristala tu, v nikakršnem položaju. Sem, pa vendar imam občutek, da me ni. Še vedno se ne morem premakniti. Spet curek po meni vonj po šparglih in spomin na nabiranje le teh ob obali, mi je nekako priklical dogodek izpred dobrih pol leta. Zakaj so me prav špargli pripeljali do tega dogodka ne vem. Verjetno še nekaj manjka. Že vem tisti dan, ko sta se z mojo posteljno prijateljico odpravila postavljat razstavo njegovo, njeno, Georgevo, našo in mojo, me je pustil samo z njim, smrdljivim zadahom po domači žganici, narodnim zagovednežem, prav lepo pribitim. Vstaja bo in Joško naj gre tja, midva bova z GCjem postavila razstavo in moja tvoja bo z menoj, tebe pa prosim, bodi Jošku v ravnovesje, saj veš kakšen je, ko ga goreče prevzame. Saj veš, da ne bo štrajkal in se samo drl narodu naj vstane. On je tisti, ki lahko zaneti revolucijo v naši deželi. Pojdi z njim, da ne bo kakšne pizdarije je rekel, me objel in poljubil. Čuvaj na Joška in še bolj nase, zavil mi je šal okoli vratu in prišepnil: Ne skrbi, z vama bom. Le kje je zdaj, me skrbi, kje so vsi ostali. In moj njegov šal je še vedno pri meni? Ga imam okoli vratu? Ne čutim ga.

Vstaja! Joško je skakal po ulici pil kot žolna, kadil in si zvijal, mešal različne pijače kot, da je to poslednje pitje v njegovem življenju, pel in rjovel, bil je kot dvakrat višji in raztegnjen čez celo ulico. Objemal je narod, ti pa so mu ploskali, ga vzpodbujali in mu mahali. Od nekod je vzel zastavo in mahal z njo. Bila je velika in na dolgem kolu. Šla sva mimo zelenega strahopetneža, kjer je vase zlil še nek zelen zvarek, katerega so prej zažgali. Vmes pa se je poljubljal z dekleti za šankom, se objemal ter bil tako strasten, da sem mislila, da bova izvedla spolni akt kar tam z vsemi štirimi sladkimi malimi. Naj povem bile so si podobne kot sestre, ... .

...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Ravnovesje - Predgovor III. del

Z razumevanjem: »Kaj delam, ko se likovno izražam, kaj je tisto, kar človeka vleče k vizualni upodobitvi nečesa in kje se skriva kvaliteta? Kaj je tisto, kar nas vzpodbuja, da opazimo določeno stvar? Zakaj gremo mimo določenih stvari ne da bi jih opazili in zakaj druge opazimo?[1] Kako izbrati motiv, ali še bolje – kako narediti iz nezanimivega motiva zanimiv motiv? Kje in kako izbrati tematiko? Kako narediti iz vsakdana, nepozabni dan?,« sem odkrival skrivnosti likovnosti.

Ko enkrat človek najde način, kako bo stopal po poti, in ko najde način, kako si bo razlagal neznano, postane vse težko veliko lažje. Stvari, ki jih srečamo v življenju, nimajo več teže, nekako lebdijo. Lebdijo v prostoru. Kot nešteto informacij so pred nami in okoli nas. Naša naloga je čisto preprosta. Informacijo opaziti, ji dati prednost pred drugimi, jo uporabiti in postaviti na novo mesto, tja, kamor ustreza. Izbrati novo. Kaj nam ustreza, pa je predvsem problem, ki ga moramo najprej rešiti, zato se je potrebno dostikrat vrniti na začetek. Moja pot se je začela z naslednjim stavkom: ˝Ko bom velik, bom slikar.˝

[1] Človek vse registrira, le da ene dogodke prepusti skozi prag zavestnosti, druge ne. »Čuti se razlikujejo po možnosti diferenciranja (razlikovanja) količinskih stopenj teh lastnosti sveta, kar določa pojem praga. Prag imenujemo skrajno intenziteto, nad ali pod katero začnemo zaznavati nek dražljaj. Absolutni prag je najmanjše vzdraženje, ki je potrebno, da bi povzročilo nek čutni občutek, diferencialni prag pa je najmanjša količina vzdraženja, ki je potrebna, da toliko spremenimo začetni dražljaj, da občutimo spremembo prvotnega čutnega občutka.«

Prim. Dictionnaire de la Psichologie, Paris: Laurosse, 1965, str. 274 ; MALA LIKOVNA TEORIJA, Milan Butina, str. 6, Debora 2000.

O moj On, moj Slikar, kje si? Čeprav ne bi rada, da me vidiš v stanju karšnem sem, si te želim vsaj dotakniti, čutiti. Potrebujem tvojo bližino. Še zdaj ne vem, kako sem pristala tu. Solza mi spolzi po licu. Počasi v področje sanj. Mrk.

27. 10. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------

Ravnovesje - Predgovor II. del

Sem eden tistih, ki bi radi imeli vse. Po eni strani materialne dobrine, po drugi močan stik z duhovnim svetom. Obdržati se na sredini, biti v harmoniji, kljubovati viharjem in kaosu ter pretirani umirjenosti, premetavanju iz ene skrajnosti v drugo. Kje se začne negativna deloholičnost in kje lenoba? Iskanje sredine se marsikomu zdi lahko opravilo, meni pa povzroča težko pot skozi samega sebe. Začelo se je v časih, ko smo morali poizkusiti vse, ne da bi verjeli drugim, bolj izkušenim. Šele prek slikarstva, prek likovnih analiz in razlaganja le-teh sem se dejansko pričel soočati sam seboj ter zlivati v eno telo, tisto kar bi rad bil, tisto kar bi rad počel in to kar sem. Seveda pa so mi ob strani stali vsi, ki sem jih srečal na poti. Le-ti so me vodili proti končnemu cilju po poteh, ki sem jih izbiral.

Veliko stvari me zanima in veliko stvari sem prek želje po spoznanju odkril. Največ skozi likovni jezik. Le-ta mi je približal neznana področja, ki so me pričela zanimati šele ob spoznanju osnov likovne teorije. Tako sem spoznal način razlage, ki sem si ga ustvaril skozi likovne svetove, odkrite v okolici, hkrati pa spoznaval, da so ti prav tako v meni.

...................... se nadaljuje!

27. 10. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------