Kot revolucija, III. del

Kot bi jo nekaj pripeljalo do tega dejanja in bi želela z joško opomniti Joška kaj mora danes storiti za narod. Tam je stala kot mati domovina, slabo izražajoča se, slabo napravljena, saj ne, da ne bi nosila dobrih stvari, samo kombinacija ji je pešala, lahko bi zamenjala stilista ali stilistko, o umetnosti se pa tako ni bilo kaj pogovarjati, ker od deželno uspešnega slikarja, ki se je komercialno napihnil kot njegov petelin in so zanj mimogrede slišale, ker ali je bil drag ali pa ..., sicer je pa vseeno, saj so bile vse štiri enake, tekmovalne v tisti majhnosti, kjer je vse izstopalo ali pa nič,  majhne pa vendar sladke, kot naša dežela, si je držala joško in naju gledala s pogledom, ki opominja in govori: ˝Dojila sem te in še te b´m, samo reš nas! Kaj je Joško, kaj gledaš, bi joško? Veš, da jo z veselem dam, dovol´m ti, da jo močno stisneš in ugriznš v mojo temno bradavičko. Dovolm ti, da mi zadanš bolečino, da zagrizeš v to mojo robido, samo prej se morš malo potrudt. Jajca čutmo maš, torej ne bo teško, ne, stari?˝ Zahihitale so se in še naprej si jo je gnetla ter naju gledala kot, da naju bo samo še naskočila. Joško je dobil potno čelo in komaj se je sva se brzdal, da ga ni izvlekel in bi pofukala tisto, ki nama je bila najbližja. Še vedno so se hihitale. Tista druga spredaj se je nagnila naprej in naju zgrabila za ritnici, pri tem je šla na kolena, roka od zadaj pa je začela odpenjati zadrgo. Mislila sem si lahko samo, ne zdaj, ne tukaj, kasneje. Debeli kurac je kot iz katapulta pogledal ven, trd, ukrivljen v levo pa tako, da nisem mogla niti sama verjeti. Na levi strani lepotna pika - materino znamenje, kot nad mojo ustnico. Sta ti piki povezani, me odpelje vprašanje. To mišico je res lahko ustvaril samo Bog, včasih tako ohlapna in majhna, ko se vzburi pa trikrat večja in trda kot sama kost. Najlepše pri vsem pa je njegova gladkost. Tako gladek je. Kakšno srečo imam, da ju občasno čutim oba, mojo muco in tegale pokončneža. Prisesala se nama je na tiča in ga začela tako obdelovati z jezikom kot do danes nobena, s konico jezika se je začela sprehajati po vseh tistih predelih okoli glave, ki so najbolj občutljivi tam zadaj kjer se stika kožica in spredaj kjer raste gobica in spet v usta. Od zadaj sva dobila prst v rit, da sva oba nekoliko izbulila oči, Joško je grdo pogledal in odmaknil rit, pa ga je tista spredaj z usti tako trdo držala, da se tudi premaknit nisva mogla. Nama je pa zaradi tega skoraj prišlo, a še predenj se je to zgodilo, so vse naenkrat prenehale, se zahihitale in rekle: ˝Joško tvoja naloga in dobr zrihti, potem smo sam tvoje, potem bo tvoja cela dežela.˝ 



...................... se nadaljuje!

07. 11. 2013

-------------- Georgette Homme ---------------